Za vsakega starša je otrok eden in edini, mali angelček, nagajivček, čista sreča in zverinica, ki ji še zdaleč ni podobne. Tudi za naju je Mia ena od milijona – oziroma v evropskem kontekstu – 15 milijonov otrok, ki letos obiskujejo predšolsko vzgojo ali varstvo.
Po pregledu petih predlogov za deževne dni, optimistično pripravljam še pregled 5 predlogov za sončne dni! V Sloveniji je sicer toliko outdoor destinacij, da bi lahko celo življenje pohajali naokoli, zato je bila odločitev za trenutni ožji izbor zelo težka. Ker sem zadnja leta doma na Obali, pa sem se odločila, da se tokrat brez slabe vesti omejim kraje, ki so bližje primorskim koncem, pri čemer pa vem, da so ostali deli Slovenije prav tako čudoviti in zanimivi. Spet sem sledila zlatim zvezdicam na modri podlagi, hkrati pa ugotovila še, da kar 37,46 % površine Slovenije spada v območja Natura 2000, kjer še posebej skrbijo za ohranjanje biotske raznovrstnosti, tako, da varujejo naravne habitate ogroženih rastlinskih in živalskih vrst.
Ne spomnim se, da bi kdaj za moj rojstni dan deževalo. Delim ga z Evropo in 9. maj je v mojem spominu vedno lep spomladanski dan, ko organiziramo piknik na travniku pred hišo. Ker so nam letos ledeni možje malček zagodli, sem pogledala, kaj lahko z malčki počnemo ob slabšem vremenu. In glede na to, da sem muzejska navdušenka, so me posebej pritegnile zanimive tematike, ki jih predstavljajo nekateri slovenski bolj ali manj znani muzeji. Naša navihanka je sicer še malo majhna za učenje zgodovine ali raziskovanje vesolja, nama je pa že potrpežljivo delala družbo v muzeju Beatles Story v Liverpoolu, in je stalna stranka Muzeja Laško. V nadaljevanju predstavljam tistih »top 5«, ki so še posebej pritegnili mojo pozornost. In – je to naključje, ali je povezano z mojim rojstnim dnem – vseh pet deluje s pomočjo EU sredstev! 🙂
Preden se dojenček rodi, si bodoči starši težko predstavljajo, koliko odpadkov proizvede to majhno bitjece. Odpadkov v vseh pomenih besede, ampak mene so še posebej šokirale vrečke polulanih in pokakanih pleničk, ki sva jih z možem vsak dan nosila v kontejner pred blokom. Kdo bi si mislil, da lahko tako majhen dojenček rabi povprečno 6 plenic na dan! Zato sva se po dobrih treh mesecih odločila, da narediva majhen korak za gospodinjstvo, a velik korak za naš planet. Nabavila sva pralne pleničke. Moja babi sicer še vedno misli, da se mi je popolnoma odpeljalo, ker »pamperske lahko enostavno vržeš stran, te moraš pa prati«, moj milenijski pogled na svet pa ob tem vidi le kopičenje plastičnih plenic, ki predstavljajo do 20 % naših komunalnih odpadkov in se razgrajujejo 500 let. Pranje in obešanje se ne slišita več tako grozno.
Prejšnji vikend smo bili na čudoviti poroki. Poleg razkošne nevestine obleke in odlične žurke, pa sem se v soboto zamislila predvsem nad tem, v kakšnem svetu bo odraščala najina hčerka. Pa ne zaradi pomena poroke kot dogodka, ampak bolj zaradi njene lokacije. Poroka je namreč potekala v regiji, ki živi na meji. Zbor pri ženinu je bil v Gorizi, ali »Stari Gorici« (Italija), nevesto pa smo šli iskati v Gorico, oziroma »Novo Gorico« (Slovenija). Ko sva se z Mio peljali od ženinovega stanovanja do neveste, sva se peljali skozi nekdanji uradni mejni prehod. Avtomatsko upočasnim, se obrnem k njej in ji v smehu rečem »Mia, imaš potni list?«. In potem me v sekundi prešine. Mia nima spomina na vrste pred mejnimi prehodi z Italijo, ko bi želela samo skočiti v Montedoro. Ne ve, kako te tišči na stranišče, pa moraš počakati, da ti pregledajo dokumente in (bog ne daj) hočejo odpreti še prtljažnik, ko se vračaš iz IKEA nakupovanja v avstrijskem Grazu. Mia carinikov na slovenskih mejah s Hrvaško sploh ne pozna… In upam, da vsega tega tudi nikoli ne bo poznala.
Današnji prispevek je namenjen vsem mamicam in tatijem, ki razmišljamo o prihodnosti naših otrok. In hkrati kot poziv, da se aktiviramo in prispevamo k oblikovanju Evropskega mozaika tudi s tem, da gremo čez dober mesec svoj glas oddati v evropsko volilno skrinjico.
O ekoloških oznakah sem že pisala, pa mi tema zdrave in kakovostne prehrane ne da miru. Ko stojim pred policami v našem supermarketu, se vedno sprašujem, kako naj se odločim med različnimi razdelki paradižnikov, kumaric, jabolk in banan, ki na prvi pogled izgledajo zelo podobno, so pa drugače označeni in nosijo različne cene. Zakaj lahko nekatera jabolka stanejo samo 49 centov na kilogram, med tem, ko tista zraven njih dosežejo ceno celo evra in pol? Kaj pomenijo kategorije sadja in zelenjave in ali je sadje »pravilnih oblik« boljše in bolj zdravo?
Po božično-novoletnih praznikih si marsikdo obljubi, da bo začel hujšati, ali pa vsaj, da se nikoli več ne bo tako zelo najedel. Jaz pa sem se letos odločila, da namesto diete poskusim nekaj novega. V 2019 želim uporabljati čim več izdelkov, pridelanih na zdrav, naraven in tradicionalen način. O BIO/EKO certifikatih za živila se sliši ogromno. Predvsem, odkar sem mamica, skoraj vsak dan berem in poslušam o zdravi in neškropljeni prehrani. Ekološko pridelano hrano bi načeloma morali enostavno prepoznati in vedno več je trgovin, ki prodajajo izključno živila in izdelke, označene z majhnim zelenih listkom.
Ker želim za svojo malo Mio samo najboljše in najbolj zdravo, sem se pozanimala in poiskala informacije o tem, kaj BIO/EKO certifikati res pomenijo in kakšna pravila morajo upoštevati proizvajalci ekoloških kmetijskih proizvodov.
Ugotovila sem, da ni vse BIO, kar je na tržnici. In ni vse na tržnici, kar je BIO!
Piše: Charles Nonne
Slovenija že deset let tava po neznanih mednarodnih vodah, neprepričana o svojem mednarodnem poslanstvu, preskromno opremljena s kakovostnimi strokovnjaki, menda preveč odvisna od stališča drugih držav na bruseljskem odru. Ob bližanju začetka slovenskega predsedovanja Svetu Evropske unije in pri vseh nemirih, krizah ter vedno bolj neusmiljenih bitkah med populisti in proevropskimi privrženci se poraja vprašanje, kako si lahko Slovenija ustvarja vplivno vlogo v Evropi?
Preberi več “Slovenija in Evropa: v iskanju izgubljenega vpliva”
Slaba dva tedna pred božičem je zadnji čas, da naši malčki napišejo (ali narišejo) pismo. Da Božiček slučajno ne bi pozabil na njih (in na nas)! Po skrbnem branju obarvanih črk na pisanem papirju, in ko mu uspe dešifrirati vse zapisane želje, se Božiček odpravi po nakupih.
Marsikateri otrok namreč dobi večino daril od prijateljev in sorodnikov, dostikrat naročenih iz Kitajske ali prinešenih s potovanj po svetu. V Evropi so igrače, ki jih našim minijem prinese Božiček, prav posebne. Izpolnjevati morajo namreč najstrožje varnostne predpise na svetu. Zato je vredno še posebej preveriti, katere so za otroke res tudi varne.
Preberite 5 praktičnih nasvetov, ki jih je vredno upoštevati pri nakupovanju in preverjanju igrač. Da bo vaš otrok varen, vi pa boste mirno spali.
Preberi več “Pismo Božičku: 5 nasvetov za izbiro varne igrače”
Piše Daria Catalui
Prevod: EU360
Ali smo usposobljeni bojevniki v kibernetskem okolju? Po mojem mnenju je potrebno nenehno delati na dem, da nadgrajujemo in izboljšujejo naše osnovno vedenje, kot so storitve, ki jih uporabljamo za varno shranjevanje in prenos podatkov, varnost računov s pomočjo dolgih gesel, preverjanjem virov aplikacij, ki jih prenesemo, omogočanjem dvostopenjskega preverjanja pristnosti in varnostnim kopiranjem podatkov…
V tem prispevku nameravam bralcu predstaviti nekatere pobude EU, ki bi jih priporočam vsem, da bi izboljšali spretnosti v kibernetskem prostoru.
Preberi več “Cyber ninjas: Koliko veste o kibernetski varnosti?”
EU360 