Marianna Obrist, raziskovalka, ki jo financira Evropski raziskovalni svet (European Research Council, ERC), pravi, da je le še vprašanje časa, ko bomo gledali filme na 9D televiziji. Takšna izkušnja bo dražila vsa čutila – vid, sluh, dotik in vonj ter nam omogočala zaznavanje petih okusov (sladko, kislo, grenko, slano in umami). Ali smo pripravljeni na to novo obdobje?
Vir: Science Squared
Tukaj lahko preberete interaktivni članek projekta Science Squared o delu raziskovalke Marianne Obrist.
Če ste Euro-geek ali pa samo še ne veste, katero ime obkrožiti na nedeljskih predsedniških volitvah, vam bo morda ta prispevek v pomoč. Kandidatke in kandidate smo namreč povprašali o njihovi viziji za Evropo in vlogi Slovenije v evropskih integracijah ter nekaterih aktualnih temah, kot so kontrole na notranjih mejah, migracije in pristojnosti EU. Odgovore smo prejeli od petih – Suzane Lare Krause, Andreja Šiška, Marjana Šarca, Romane Tomc in Boruta Pahorja.
Vizije predsedniških kandidatov za prihodnost Evrope zajemajo celoten spekter pristopov – od evroentuziasta Pahorja, preko podpornikov statusa quo z nekaterimi spremembami, pa do evroskeptika Šiška. Razen slednjega, so vsi kandidati, od katerih smo prejeli odgovore, jasno izrazili potrebo po viziji in odločnosti Slovenije, da postane in ostane »enakovredna in kredibilna država članica« ali v »najbolj povezanem jedru« Evropske unije, v družbi velikih in naprednih držav, torej čim bližje francosko-nemški lokomotivi, ki vodi evropski vlak. Hkrati so poudarili pomen aktivne in enotne diplomacije ter odločnega in konsistentnega predstavljanja interesov naše države.
Ali že veste, kateri od predsedniških kandidatov je najbolj in kateri najmanj evropski?
Dr. Jernej Ule v Veliki Britaniji vodi laboratorij, v katerem mednarodna ekipa znanstvenikov preučuje spremembe v naših možganih na prav posebnih mikro ravneh. Za ustanovitev raziskovalne skupine je dr. Ule prejel finančna sredstva Evropskega raziskovalnega sveta (European Research Council, ERC), kar ga uvršča v sam vrh evropske znanosti.
Dr. Jernej Ule s svojo raziskovalno skupino v Veliki Britaniji preučuje molekule RNA v možganskih celicah in njihove spremembe skozi čas. Vir: rtvslo.si
Bela knjiga o prihodnosti Unije je odprla vrata novim formatom, ki jih evropske institucije in nacionalni politiki raziskujejo, da bi razpravo o bodočnosti skupnih evropskih integracij približali državljanom Evropske unije v vseh državah članicah. Komisarji, kot je Violeta Bulc opravljajo razprave z državljani, pred nekaj dnevi je podoben dialog z državljani napovedal francoski predsednik Emmanuel Macron napovedal, nestrpno pa pričakujemo letni nagovor predsednika Evropske komisije, Jeana-Clauda Junckerja, ki bo v sredo v Evropskem parlamentu predstavil svojo vizijo za Evropo.
V Sloveniji se je v preteklem tednu mudil prvi podpredsednik Evropske Komisije, Frans Timmermans, ki je z državljani razpravljal na nacionalni televiziji, pogovor je bil v živo predvajan tudi po radiu ter na družbenih omrežjih predstavništva Evropske komisije v Sloveniji. Le dan za tem je o Evropski uniji tekla razprava tudi v okviru Blejskega strateškega foruma. Ko spremljamo razprave o Evropski uniji v Sloveniji, pa nemalokrat opazimo kratkoročno usmerjenost tako državljanov, kot tudi tistih, ki našo državo predstavljajo v Bruslju in v njenem imenu sprejemajo odločitve. O dolgoročnih scenarijih se opredeljujejo v Bruslju, v Sloveniji pa razmišljamo o čim več kohezijskih sredstvih in sosedskih odnosih za naslednjih nekaj let.To se je pretekli teden izkazalo tako v studiu 3 RTV Slovenije, kot tudi v veliki dvorani na Bledu.
Prvič v zgodovini je razprava z državljani o prihodnosti EU potekala na nacionalni televiziji v večernih urah. Vir: Evropska komisija
Pred točno 10 leti sem v Bordeauxu za svoje Erasmus prijatelje kupila torto. Imeli smo črno-belo natisnjeno zastavico EU, ki jo je nekdo že v kampusu zrezal in prilepil tako, da so bile zvezdice na obeh straneh. V tipičnem francoskem barčku smo naprosili plastične krožnike in zobotrebec, da je zastavica lahko ponosno krasila torto. In tako smo nazdravili na Evropo. Takrat nisem imela pojma, kako pomembna bo postala Evropska unija v mojem življenju in življenju nekaterih mojih odštekanih Erasmus in ostalih prijateljev. Ampak glede Evrope je stvar takšna, da se ti enostavno zgodi. Evrope ne poznaš, dokler je ne srečaš. In enkrat, ko jo spoznaš, ti obrne življenje na glavo.
Kaj Ljubljanska pobuda resnično je? Kaj je zapisano na slabih 70 straneh besedila, ki bi naj tako zelo pompozno naznanilo novo obdobje v razvoju evropskih integracij in spodbudilo Slovence in Evropejce, da postane(m)jo bolj evropski?
Ljubljanska pobuda bo morda Slovencem dala občutek pripadnosti evropski družini in soodgovornosti za evropski projekt. Del politične kampanje Predsednika Republike pa je (žal) svetlobna leta oddaljen od potencialne nove Ustave za Evropsko unijo.
Opravljena je bila predstavitev, spisana so bila sporočila za javnost, podane izjave in nastalo je pričakovano število prispevkov v slovenskih medijih. Ljubljanska pobuda kot del politične kampanje; kot dokument, ki bo postal nova Ustava za EU; kot nekaj, kar je nastalo na sprehodu državotvornih Slovencev; iniciative, ki jo je podprl Predsednik Republike.
V dežju notranjepolitičnih analiz, smo pripravili evropski vpogled v vsebino besedila Ljubljanske pobude (The New Draft Treaty for the Constitution of the European Union).
Prejšnji vikend je mojo pozornost pritegnil članek na spletnem portalu časnika Finance, ki povzema rezultate raziskave, ki jo je v povezavi z nedavnimi dogodki povezanimi z odnosom Velike Britanije do EU pripravila britanska agencija Lord Ashcroft Pools. Poleg ugotavljanja kaj si Evropejci mislijo o obstanku Velike Britanije v EU (60% si jih želi da država ostane v povezavi, samo 10% pa bi si jih želelo, da država odide) pa raziskava tudi ugotavlja kaj je državljanom vsake posamezne države najbolj všeč in kaj nas v EU najbolj moti. Rezultati za Slovenijo niso presenetljivi, kažejo pa naše nepoznavanje delovanja EU in na problem, ki ga imajo tudi drugi Evropejci – od Evropske unije bi radi samo koristi, nihče pa ne obveznosti, ki jih ta prinaša.
Prejšnji teden sta mojo pozornost pritegnili dve zadevi na internetu. In obe sta bili nekako povezani z EU in skupnimi politikami. Zato sem vam danes pripravila malo naključnih misli o mami in očetu skupnih politik, lobistih industrije čigumijev in bananah ter Evropi na splošno.
Prva zadeva, ki je pritegnila mojo pozornost, je bila članek o čisto neki neevropski tematiki, kjer je avtorica v arogantnem slogu sicer mimo grede zapisala, da so nekateri ljudje preveč slepo ubogljivi “tako, kot slovenski politiki za ukaze iz Bruslja”. Sicer se mi je članek zdel zanimiv, vendar nekako nisem razumela konteksta in potrebe vrinjenega evrokriticizma, sploh pa v kontekstu “navodil” iz Bruslja, ki jih mimo grede sooblikujejo tudi ti omenjeni “slovenski politiki”. A o tem kdaj drugič. Druga stvar pa je bila fotografija Chiquita banan z razlago o pomenu nalepk na sadju. Tukaj je lepo obrazloženo, kaj pomenijo različne številke, predvsem v smislu uporabe pesticidov pri gojenju oziroma bio vidika pridelka. V tem primeru pa, ko bi bilo tako izjemno relevantno omeniti “direktivo iz Bruslja”, in kjer strokovnjaka za EU zadeve kar avtomatsko potegne k asociaciji s skupnim trgom, pa tega seveda ni bilo omenjenega. Zato vam danes napišem kaj več o vartsvu potrošnikov in označevanju kmetijskih pridelkov.
Ta teden je bilo dokončno odločeno, da nas mora Google pozabiti, evropski voditelji so se z balkanskimi pogovarjali o migrantih, v Nemčiji so protestirali proti trgovinskemu sporazumu z ZDA, govora pa je bilo tudi o morebitni ukinitvi sankcij za Belorusijo.
Pred 26 leti sta v Strasbourgu nazadnje skupaj stala voditelja Francije in Nemčije. Helmut Kohl in François Mitterand sta takrat pripravila izjavi po padcu Berlinskega zidu. Včeraj pa sta pred poslanci Evropskega parlamenta na plenarnem zasedanju nastopila nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik François Hollande. Čeprav prihajata iz različnih političnih skupin, sta voditelja teh dveh držav, ki tradicionalno predstavljata “lokomotivo” evropskih integracij začutila potrebo, da poslance naslovita skupaj in s tem Evropejce pozoveta k sodelovanju. Ob tem se opazovalcu poraja vprašanje, ali so evropske integracije res v tako resnih težavah, da potrebujejo “push” s strani voditeljev njenih ustanoviteljic? Ali vizija in karizma predsednika Evropske komisije, Jeana-Clauda Junckerja, ni dovolj, da se zadeve premaknejo v “evropsko smer” in zakaj vsaka država tako vztrajno vleče na svoj konec? Ali je bil klic Merklove in Hollanda k evropski solidarnosti zasenčen z izjavami o begunski krizi, o kateri so se mediji veselo razpisali?
EU360 