Banane, njihove (evropske) oznake in kaj moti lobiste čigumijev

Prejšnji teden sta mojo pozornost pritegnili dve zadevi na internetu. In obe sta bili nekako povezani z EU in skupnimi politikami. Zato sem vam danes pripravila malo naključnih misli o mami in očetu skupnih politik, lobistih industrije čigumijev in bananah ter Evropi na splošno.

Prva zadeva, ki je pritegnila mojo pozornost, je bila članek o čisto neki neevropski tematiki, kjer je avtorica v arogantnem slogu sicer mimo grede zapisala, da so nekateri ljudje preveč slepo ubogljivi “tako, kot slovenski politiki za ukaze iz Bruslja”. Sicer se mi je članek zdel zanimiv, vendar nekako nisem razumela konteksta in potrebe vrinjenega evrokriticizma, sploh pa v kontekstu “navodil” iz Bruslja, ki jih mimo grede sooblikujejo tudi ti omenjeni “slovenski politiki”. A o tem kdaj drugič. Druga stvar pa je bila fotografija Chiquita banan z razlago o pomenu nalepk na sadju. Tukaj je lepo obrazloženo, kaj pomenijo različne številke, predvsem v smislu uporabe pesticidov pri gojenju oziroma bio vidika pridelka. V tem primeru pa, ko bi bilo tako izjemno relevantno omeniti “direktivo iz Bruslja”, in kjer strokovnjaka za EU zadeve kar avtomatsko potegne k asociaciji s skupnim trgom, pa tega seveda ni bilo omenjenega. Zato vam danes napišem kaj več o vartsvu potrošnikov in označevanju kmetijskih pridelkov.

Mama in ata skupnih politik EU. Verjetno naši bralci že dobro vedo, da evropske integracije temeljijo v veliki večini na tistem “očetu” EU politik – pravilih na skupnem trgu. To je ena od najtrdnejših politik, kjer so se države članice odločile, da del svoje suverenosti prenesejo na Evropsko unijo in s tem omogočijo prost pretok blaga, storitev, kapitala in ljudi znotraj carinske unije, ki se je kasneje razvila v ekonomsko (in monetarno unijo). Skupna pravila so ključ dobrega delovanja skupnega trga. Skupna pravila in skupni standardi namreč omogočajo, da je proizvod, ki se lahko prodaja v eni državi članici, avtomatsko dovoljen na trgu vseh ostalih (o pravni podlagi tega pravila kdaj drugič). Hkrati skupna pravila podpirajo tudi enakopravno varstvo vseh potrošnikov skupnega evropskega trga, saj ne bi bilo pravično (in logično), da bi na primer nemški kupci bolje vedeli, kako je bila pridelana banana, ki jo bodo kupili, kot pa slovenski. Ko pa govorimo o kmetijskih in živilskih pridelkih, pa se “očetu” EU politik pridruži še “mama” in sicer gospa kmetijska politika. Ta je prav tako ena osrednjih in v veliki večini v pristojnosti na evropski ravni. In ko damo skupaj mamo in ata EU politik in zraven vržemo še sinkota “varstvo potrošnikov”, dobimo tako močen koktejl skupnih politik za dobrobit državljanov, da kar poka od odločitev, sprejetih v Bruslju (s strani predstavnikov držav članic in izvoljenih politikov).

Zakaj označujemo kmetijske pridelke na skupnem trgu. Tukaj gre predvsem za dva vidika. Prvi je sledljivost in kakovost. Izdelki na skupnem trgu morajo dosegati enake visoke standarde, prav tako pa morajo biti načeloma dokaj enostavno sledljivi. Kar pa je bolj pomembno pri našem primeru banan pa je to, da pravila EU določajo, da mora potrošnik, ko stoji pred prodajno polico, natančno vedeti, kako lahko preveri, ali je hrana, ki jo kupuje,  lokalno pridelana ter ustrezne kakovosti in ali kvalificira kot organsko pridelan proizvod. Leta 2007 so bila na primer sprejeta nova pravila o označevanju organsko pridelanih živil. Slednja določajo, da se lahko kot “organska” živila označi le tista, ki imajo preko 95% sestavin takšnih, ki dosegajo standarde. Da se zagotovi kredibilnost oznake, se mora pod njo jasno zapisati, katera nacionalna agencija je oznako podelila. Od poletja 2010 morajo vsi proizvajalci pakirane organske hrane v EU svoje proizvode označiti z logotipom za organsko EU hrano, hkrati pa morajo jasno označiti tudi, kje so bile sestavine pridelane. Tako lahko pred nakupom živil enostavno preverimo, ali je proizvod “bio”, in od kod prihaja.

Kaj moti lobiste proizvajalcev žvečilnih gumijev (ja, to dejansko obstaja). Razlogov za jasno označevanje proizvodov na skupnem trgu je torej ogromno. Tukaj ne bi šla v podrobnosti tega, katere sestavine morajo biti jasno zapisane na paketih piškotov, kartonih mleka, vrečkah testenin in tako dalje. Teh pravil je resnično malo morje in ne določajo le tega, kaj mora biti zapisano, ampak tudi, kako mora to biti zapisano (velikost pisave na embalažah). Je pa tudi res, da so v Evropi nekatera podjetja in proizvajalci, ki niso najbolj navdušeni nad tovrstnim označevanjem proizvodov. Na primer proizvajalci žvečilnih gumijev.  Slednji imajo namreč majhen praktičen problem, ki je “kako slediti pravilom označevanja proizvodov, če imamo zelo majhno embalažo in veliko za napisati”.

EU in banane – a love story. Nenazadnje pa je tukaj vredno pripomniti, da ima Evropska unija nekakšen “crush” na banane. Kar naprej se pojavlja primer banan v takšnem ali drugačnem kontekstu. Tukaj smo pogledali, kako in zakaj morajo biti označene, da lahko cirkulirajo na skupnem trgu in da lahko vi pri nakupu veste, kako so bile pridelane. Malo bolj odmevne pa so banane, ki se vsakih nekaj deset let pojavijo kot osrednja tema mednarodnih trgovisnkih pogajanj, predvsem med Evropsko unijo in državami južne Amerike. Tako pogosto in tako “nadležne” so te banane v zunanji trgovinski politiki, da so postale že mantra in nestrinjanja v okviru Svetovne trgovinske organizacije (WTO) so dobila ime “banana disputes” (spori okoli banan). Pa o tem tudi kdaj drugič malo na daljše.

Avtor: Špela Majcen Marušič

I am a Slovenian EU affairs analyst, proud member of the Charles Darwin promotion at the College of Europe with experience in the European Parliament and the UN Refugee Agency. I am a young mum to a clever and adorable baby girl and I believe that a kinder world can be created through cooperation and understanding. On Twitter as @SpelaMa on Instagram as @spela_ma. Oglejte si vse prispevke od Špela Majcen Marušič