Če v primeru begunske krize ne bo prišlo do takojšnjega ukrepanja, “bo Evropska unija začela razpadati.” S to izjavo je slovenski premier Miro Cerar pred nedeljskim srečanjem voditeljev držav ob “balkanski” begunski poti posvaril udeležence in ostale evropske voditelje o resnosti situacije pred katero se je znašla Unija. Čeprav so izjavo povzeli številni (evropski in svetovni) mediji (na svoj seznam najbolj apokaliptičnih napovedi o prihodnosti EU jo je uvrstil tudi POLITICO) in jo velja vzeti kot resno svarilo glede evropske prihodnosti, pa večje streznitve oz. ukrepanja ni prinesla.
Da je Evropa v krizi je jasno že dlje časa, trenutna begunska kriza pa je zgolj in samo vrh ledene gore. Čeprav se je o krizi v Uniji začelo govoriti ob izbruhu svetovne finančne krize leta 2008, bi sam začetek krize postavil v obdobje po zaključku velike širitve EU v letu 2004 oz. 2007. Takrat je namreč EU izpolnila enega izmed svojih največjih ciljev. Po tistem dogodku pa se ne morem znebiti občutka, da je EU izgubila svoj kompas in da ne ve kaj bi rada naredila sama s seboj. Oziroma, da njene države ne vedo točno kaj bi radi z Evropsko unijo.
Če je ta izgubljenost v prvih letih morda bila nekako prikrita z evforijo, ki jo je velika širitev prinesla, pa je gospodarska kriza leta 2008 na površje prinesla vse zamere in vsa nesoglasja med državami, poleg tega pa tudi napake evropske arhitekture. Čeprav naj bi se gospodarska kriza po podatkih uradnih statistik že končala pa se zamere, nesoglasja in “projektne” napake EU niso zgladile oz. popravile. Nasprotno. S trenutno begunsko krizo so se samo še dodatno poglobile in razširile.
EU in njene države so pri soočanju s to krizo popolnoma pogorele. Države zato, ker se med seboj niso uspele zmeniti kako bi se skupaj spopadle z nenadnim (vendar pričakovanim) prihodom velikega števila beguncev, Unija in njene institucije (še posebej Evropska komisija) pa zato, ker niso zmogle (ali hotele) udariti po mizi in države bolj prepričati naj skupaj ukrepajo in si med seboj pomagajo. Že res, da je pristojnost Unije/Komisije na tem področju omejena, vendar glede na pomembnost in občutljivost zadeve, bi morala Komisija bolj pritiskati na države naj končno že nekaj ukrenejo. Sklicevanje in gostovanje vrhov, kot je bil nedeljski, so vsekakor dobrodošli, vendar izkušnje kažejo, da njihovi učinki niso veliki. Voditelji držav jih običajno samo izkoriščajo za kazanje in hvaljenje pred domačo javnostjo, zaključki ki jim sledijo, pa običajno v najpomembnejših točkah ostanejo neizpolnjeni.
Zadnje dni, ko sem doma, mi je marsikdo postavil isto vprašanje: “Kaj bo Bruselj naredil da ustavi prihod beguncev?” Moj odgovor pa je bil vedno isti: “Kar je lahko naredil, je naredil. Sedaj so na vrsti države.” Vem, da ta odgovor izpade kot branjenje EU in njenih institucij, ki nedvomno nosijo svoj del krivde za trenutno situacijo, vendar je glavna krivda na državah članicah.
Na podlagi člena 78(3) Pogodbe o delovanju EU “/v/ primeru izrednih razmer v eni ali več državah članicah zaradi nenadnega prihoda državljanov iz tretjih držav lahko Svet na predlog Komisije sprejme začasne ukrepe v korist zadevnih držav članic.” Evropska Komisija je svoje predloge že večkrat podala (majski in septembrski predlogi Komisije ter predlog za nedeljsko srečanje o Balkanu), težava nastane potem, ko države ne izpolnjujejo svojih obveznosti, ki jih običajno sami potrdijo.
Trenutna begunska kriza je lep pokazatelj kaj se zgodi, če ima EU omejene pristojnosti ukrepanja in če lahko države praktično počnejo kar hočejo. Vedno več je pokazateljev, da trenutno stanje ne bo nekaj prehodnega, temveč da se bo pritisk beguncev samo še nadaljeval. Če želimo, da bo naše življenje (in še posebej življenje tistih, ki živijo ob meji) potekalo normalno ter da bodo tudi begunci deležni humane obravnave, ki si jo kot ljudje zaslužijo, morajo države požreti svoj ponos in del svoje suverenosti vsaj začasno prenesti na EU.
Za to pa bi države lahko uporabile določila o okrepljenem sodelovanju (člen 20 Pogodbe o EU), ki državam omogoča, da uporabijo njene institucije za ukrepanje in sodelovanje na področjih, kjer EU nima izključne pristojnosti. V tem primeru bi države lahko Unijo in njene strukture pooblastile na primer za skupen nadzor zunanje meje, registriranje beguncev ob njihovem prihodu in njihovo prerazporeditev. Vsekakor pa bi to lahko predstavljalo samo začasno rešitev, saj bi države na dolgi rok mogle stremeti k vzpostavitvi dejanskih skupnih, nadnacionalnih struktur, ki bodo redno opravljale te naloge.
Jean-Claude Juncker je v svojem govoru po izvolitvi za predsednika Evropske komisije izjavil, da bo njegova Komisija “Komisija zadnjih priložnosti”. Bolj kot pred Komisijo zadnjih priložnosti, smo trenutno pred “Zadnjo priložnostjo za Evropsko unijo.” Če želimo dejansko ohraniti in zaščititi naše navade, vrednote, kulturo in običaje morajo države stopiti skupaj in ukrepati. Drugače se bosta tako lanska Junckerjeva kot tudi nedeljska Cerarjeva izjava uresničili. Kaj bi temu sledilo, pa si ne želim niti pomisliti.
EU360 