Slovenija že deset let tava po neznanih mednarodnih vodah, neprepričana o svojem mednarodnem poslanstvu, preskromno opremljena s kakovostnimi strokovnjaki, menda preveč odvisna od stališča drugih držav na bruseljskem odru. Ob bližanju začetka slovenskega predsedovanja Svetu Evropske unije in pri vseh nemirih, krizah ter vedno bolj neusmiljenih bitkah med populisti in proevropskimi privrženci se poraja vprašanje, kako si lahko Slovenija ustvarja vplivno vlogo v Evropi?
Ali smo usposobljeni bojevniki v kibernetskem okolju? Po mojem mnenju je potrebno nenehno delati na dem, da nadgrajujemo in izboljšujejo naše osnovno vedenje, kot so storitve, ki jih uporabljamo za varno shranjevanje in prenos podatkov, varnost računov s pomočjo dolgih gesel, preverjanjem virov aplikacij, ki jih prenesemo, omogočanjem dvostopenjskega preverjanja pristnosti in varnostnim kopiranjem podatkov…
V tem prispevku nameravam bralcu predstaviti nekatere pobude EU, ki bi jih priporočam vsem, da bi izboljšali spretnosti v kibernetskem prostoru.
Are we ninjas in cyber? In my view there is always a need to improve basic behaviour like the services we use to store and transfer safely our data, keep accounts secure with lengthy passwords, verify sources of apps we download, enable two-factor authentication, back up data in order to sleep well…
In this post I intend to present to the reader with some of the EU initiatives that I would recommend to anyone in order to improve the skills in cyber.
Bilo mi je prijazno ponujeno, da pripravim analizo volitev, ki so potekale v francoskih regijah v nedeljo, 6. decembra. Mediji so rezultat skoraj soglasno opisali kot “volilni šok”, saj je ekstremna desničarska stranka Front National (Nacionalna fronta) dosegla do sedaj nevideno visoke rezultate in postala prva stranka Francije.
Marine Le Pen na srečanju Front National, Pariz, 2005. Photo: Paul Delort / Le Figaro
“We are the heroes of our time,” je zapel švedski predstavnik Måns Zelmerlöw in osvojil 200 milijonsko občinstvo, ki si je ogledalo tudi letošnjo izdajo Pesmi Evrovizije (Eurovision Song Contest). Prepričljiva zmaga, ki je po dveh letih evrovizijski šov zopet ponesla na Švedsko, in s tem vpisala že svojo šesto zmago na Pesmi Evrovizije. In letošnja je bila prav posebne izdaje, saj je zabeležila 60. obletnico in se s tem vpisala v Guinessovo knjigo rekordov, kot najdlje trajajoči TV glasbeni šov. Vsekakor lepo priznanje, ki samo potrjuje dejstvo, da je Pesem Evrovizije zelo priljubljena glasbena prireditev, ki vsako leto pritegne milijone gledalcev iz Evrope in izven nje.
Zmagovalca lanske in letošnje Evrovizije (foto: David Sopotnik)
Zadnje čase pogosto slišimo o kvantitativnem sproščanju. Vendar zaradi velike strokovnosti tematike, večina ljudi, tudi številni poznavalci področja, nimajo ravno najbolj jasne predstave o tem, kaj kvantitativno sproščanje je. Zaradi tega me je moj prijatelj Grega povabil, da napišem prispevek za ta blog. Rekel mi je, da potrebuje nekoga, ki bi razložil kvantitativno sproščanje za telebane. Torej, ni mi bilo treba več skrbeti glede naslova!
Težko bi rekli, da je bilo o kakšnem trgovinskem sporazumu prelitega toliko črnila preden je bil sploh sprejet kot o Čezatlantskem trgovinskem in naložbenem partnerstvu oziroma krajše TTIP-u (kar je akronim za angleško različico imena – Transatlantic Trade and Investment Partnership). To je seveda razumljivo, saj je TTIP, o katerem trenutno potekajo pogajanja med EU in ZDA, pravzaprav veliko več kot le običajen trgovinski sporazum. TTIP bi namreč ob morebitnem uspešnem zaključku pogajanj, ki so se začela leta 2013, povezal dve svetovni velesili in tako postal največji bilateralni trgovinski sporazum doslej.
GREXIT. Grški izstop. To je bila prava pošast, ki je bdela nad Evropo v zadnjih letih. Pomenilo bi, da bi Grčija prostovoljno ali neprostovoljno zapustila Evroobmočje. Posledice bi bile izjemne predvsem za Portugalsko, Irsko, Španijo (ostale države skupine PIGS), morda celo Italijo ali Francijo. Tako bi ogrozili obstoj skupne valute. Sam menim, da se to nikoli ne more zgoditi. Ne zato, ker bi slepo verjel kompetencam vladajočega političnega razreda v Grčiji in njihovi sposobnosti, da se zoperstavijo izzivom finančne krize. Niti ne zato, ker bi verjel, da bodo evropske elite naredile karkoli, da bi zaščitile eno najšibkejših članic evropske družine. Ampak predvsem zato, ker sem večino svojega odraslega življenja študiral Evropsko unijo. To je namreč tako kompleksen politični in pravni sistem, da je nepredstavljivo, da bi takšno riskantno odločitev sprejeli v tako hitrem času, med tem ko so nekatere pozitivne odločitve potrebovale leta in spremembe pogodb, preden so bile potrjene v parlamentih, na nacionalnih referendumih ali celo ustavljene s pomočjo pravice veta. (Če bi bilo tako enostavno izstopiti iz Evroobmočja in Evropske unije, bi naši prijatelji preko Rokavskega preliva to že zdavnaj naredili).
V petek 12. 12. 2014 je evropska komisarka Violeta Bulc prisostvovala skupnemu zasedanju štirih odborov državnega zbora, sprejel pa jo je tudi predsednik Državnega zbora, dr. Milan Brglez. Obisk Bulčeve je v skladu z napovedjo predsednika komisije, g. Jeana Clauda Junckerja, da bo njegova komisija bolj politična (o čemer smo pisali že tukaj) in da bo gojila tesnejše stike z državami članicami, zlasti prek obiskov v nacionalnih parlamentih.
Bulčeva je poslancem DZ-ja predstavila naložbeni načrt Evropske komisije, povedala pa tudi, da komisarji nimajo vpliva na izbiro projektov. A ga ima DZ? Kakšna sploh je vloga nacionalnih parlamentov v EU? A gre za neposredni odnos med nacionalnimi parlamenti in EU ali delujejo nacionalni parlamenti prek vlad držav članic? Kaj si je obetati od pogostejših obiskov slovenske komisarke ali drugih komisarjev v DZ? V nadaljevanju odgovarjamo na ta vprašanja.
EU360 