Čestitke Evrovizija!

piše David Sopotnik

“We are the heroes of our time,” je zapel švedski predstavnik Måns Zelmerlöw in osvojil 200 milijonsko občinstvo, ki si je ogledalo tudi letošnjo izdajo Pesmi Evrovizije (Eurovision Song Contest). Prepričljiva zmaga, ki je po dveh letih evrovizijski šov zopet ponesla na Švedsko, in s tem vpisala že svojo šesto zmago na Pesmi Evrovizije. In letošnja je bila prav posebne izdaje, saj je zabeležila 60. obletnico in se s tem vpisala v Guinessovo knjigo rekordov, kot najdlje trajajoči TV glasbeni šov. Vsekakor lepo priznanje, ki samo potrjuje dejstvo, da je Pesem Evrovizije zelo priljubljena glasbena prireditev, ki vsako leto pritegne milijone gledalcev iz Evrope in izven nje.

Letošnja Pesem Evrovizije je bila zelo sporočilno obarvana, tako kar se tiče pesmi besedil sodelujočih držav (o tem malo kasneje), kot tudi glavnega motiva, ki je vse povezal v celoto: Building Bridges – Gradimo mostove. In res, Avstrijci so jih gradili več kot uspešno. Tako mostove med posameznimi državami, kot tudi mostove, ki so letošnjo prireditev trdno držali nad vodo. Organizacija je bila, kot se je od Avstrijcev pričakovalo, res profesionalna. Vse je teklo kot po maslu, z manjšimi zapleti, ki pa niso kazili celotne podobe in so nekako sestavni del vsake tako velike prireditve. Dvorana Wiener Stadthalle se je izkazala kot zelo dobra gostiteljica, kjer so dobili svoje prostore tako delegacije, kot tudi novinarji, prostovoljci, fani in seveda spektakularen oder v obliki očesa, ki je deloval hkrati moderno in zelo glamurozno – tako, kot so si Avstrijci letošnjo prireditev pravzaprav predstavljali.

Lep primer gradnje mostov je bila tudi gesta, da so lahko letos za spremembo tudi akreditirani oboževalci Pesmi Evrovizije lahko vstopili v Press center in si delo novinarjev in vzdušje med njimi ogledali od blizu in morda naredili tudi kakšno fotografijo s katerim izmed nastopajočih, če se je ravno takrat zadrževal v tiskovnem središču.

In po lanskoletni zmagovalki, ki je evrovizijsko karavano pripeljala v Avstrijo na Dunaj, je bil slogan Building Bridges edino logično nadaljevanje. In tega so Avstrijci vzeli nadvse zares. Na vsakem izmed večerov, najsi bo večer v živo, žirijska generalka ali obe drugi generalki (za vsak večer so namreč tri generalke – vsega skupaj 9 generalk in trije večeri v živo) so posebej poudarjali pomen slogana Building Bridges, da je to večer, ko ni pomembno iz katere države si in kakšna politika vlada v državi, ko ni pomembno kakšne rase ali spolne usmerjenosti si – vsi smo enaki, vsi si želimo samo eno: ljubezni, sreče in zadovoljstva, ter predvsem dobre glasbene zabave, ki so nam jo pripravile sodelujoče države. In ob obletnici so z gradnjo mostov odšli tudi zelo daleč, saj so k sodelovanju povabili tudi deželo tam spodaj, Avstralijo, kjer je, presenetljivo, Pesem Evrovizije že trideset let (predvsem pa v zadnjem času) zelo gledana prireditev. In letos se je tudi njim uresničila želja, da bo na velikem odru stal tudi njihov predstavnik. In dežela tam spodaj je letos lahko zares uživala v zgodnjem nedeljskem evrovizijskem zajtrku (kot mu pravijo), saj so osvojili visoko peto mesto. A da razjasnim, Avstralija je po besedah EBU nastopala samo letos, že naslednje leto bo Pesem Evrovizije potekala brez nje.

Pa da pogledam na slogan Building Bridges še z druge strani – tudi sodelujoče države so letošnji slogan namerno ali naključno vzele za svojega. Letos je bilo namreč zelo veliko pesmi s sporočilnim besedilom o miru na svetu in medčloveških odnosih. Zmagovalec je pel, da smo vsi heroji našega časa; Madžarska predstavnica je zapela o vsem znani resnici, da so vojne nesmiselne (Wars For Nothing); armenska šesterica Genealogy, katere člani so iz petih kontinentov a po rodu Armenci, so se za to prireditev zbrali skupaj in peli, da ne smemo pozabili svojih korenin; Belgijec je v sodobne beate zavil sporočilo, da smo v ritmu srca vsi enaki; finski predstavniki so s skupino glasbenikov, ki imajo Downow sindrom razbijali mite o tem sindromu; poljska predstavnica je dokazala, da lahko svoje sanje o nastopu na evrovizijskem odru dosežeš tudi na invalidskem vozičku; srbska predstavnica je z besedami “Finally I can say, yes I’m different and it’s okay” sporočala, da drugačnost ni tabu; Belorus je sporočal, da je čas kot nevihta in da ga moramo znati dobro izkoristiti; Romuni so v lepo melodijo zapakirali močno sporočilo o tem, kako naj romunski državljani ne pozabijo na svoje otroke v domovini, ko se odpravijo za boljšim življenjem po svetu (Don’t Leave The Children Behind); Gruzija in Malta sta peli o bojevnici, ki se bori za boljši svet in ženske pravice; San Marino je sestavljal verigo luči, ki bo prinesla upanje v lepši svet; seveda pa ne gre spregledati tudi močnega sporočila himnične ruske melodije, ki jo je zapela Polina Gagarina, da kljub svoji drugačnosti vsi sanjamo iste sanje o miru in novem začetku – sporočilo, ki bi se ga v svetovni politiki morale držati vse strani.

Skratka močna sporočila, ki so živ dokaz, da je z glasbo mogoče podirati meje in rušiti tabuje.

In prav zaradi tega, ker je Pesem Evrovizije edinstven glasbeni šov, ki letno v eni glasbeni prireditvi združuje toliko držav, me ne skrbi za njeno prihodnost – ta se bo po mojem mnenju le krepila. Navsezadnje je Pesem Evrovizije postala tudi edinstven televizijski glasbeni spektakel, ki vsako leto postreže z nečim novim in zanimivim ter ima poleg tega tudi prijateljsko tekmovalno noto. Vedno znova, ko stojim v dvorani in čakam na začetek posameznega večera, me prevzame množica različnih zastav in navijanje »za svoje« ter hkrati podpiranje drugih držav. Vsako leto je opaziti več takih, ki imajo v roku šop zastavic in po vsaki pesmi mahajo z drugo.

Naj ob koncu tale zapis na blogu in reportažo letošnje izdaje Pesmi Evrovizije obarvam še s tonom Evropske Unije. Zelo presenečen in vesel sem bil, ko sem letos v dvorani med poplavo vse državnih zastav opazil tudi kar nekaj modrih z dvanajstimi zvezdicami – ena velika se je prikazala tudi na ekranu med prenosom prvega polfinala. In ne samo to, v Evrovizijski vasi je poleg vseh ostalih držav imela svojo info točko oz. prostor tudi Evropska Unija, kjer je lahko obiskovalec dobil informacije o EU in vsak dan sodeloval tudi v EU kolesu sreče. Vsekakor pohvalno dejanje, ki bi moralo postati stalnica Pesmi Evrovizije. Za piko na i pa so seveda poskrbeli Avstrijci, ko je v začetnem posnetku finalnega večera orkester pred Schönbrunnom zaigral tudi himno Evropske Unije. Navsezadnje je vse, o čemer je govorila letošnja Pesem Evrovizije in zaradi česar je letos praznovala okroglo obletnico, tudi osnovna vizija Evropske Unije – povezovanje narodov in ohranjanje miru, kar skozi glasbo Pesem Evrovizije uspešno počne že 60 let.

O avtorju:

David Sopotnik je po izobrazbi doktor medicine, specializant družinske medicine. Bil je na več študijskih izmenjavah v tujini (Libanon, Oman) in na opravljanju Erasmus prakse na Danskem. Pesem Evrovizije spremlja od malih nog, trikrat pa si je prireditev ogledal že v živo. Je član Kluba ljubiteljev evrovizijske popevke OGAE Slovenija.