GR-ENTRY: Novo politično obdobje po volitvah v Grčiji

piše Christos Aivaliotis (prevod: Špela Majcen)

GREXIT. Grški izstop. To je bila prava pošast, ki je bdela nad Evropo v zadnjih letih. Pomenilo bi, da bi Grčija prostovoljno ali neprostovoljno zapustila Evroobmočje. Posledice bi bile izjemne predvsem za Portugalsko, Irsko, Španijo (ostale države skupine PIGS), morda celo Italijo ali Francijo. Tako bi ogrozili obstoj skupne valute. Sam menim, da se to nikoli ne more zgoditi. Ne zato, ker bi slepo verjel kompetencam vladajočega političnega razreda v Grčiji in njihovi sposobnosti, da se zoperstavijo izzivom finančne krize. Niti ne zato, ker bi verjel, da bodo evropske elite naredile karkoli, da bi zaščitile eno najšibkejših članic evropske družine. Ampak predvsem zato, ker sem večino svojega odraslega življenja študiral Evropsko unijo. To je namreč tako kompleksen politični in pravni sistem, da je nepredstavljivo, da bi takšno riskantno odločitev sprejeli v tako hitrem času, med tem ko so nekatere pozitivne odločitve potrebovale leta in spremembe pogodb, preden so bile potrjene v parlamentih, na nacionalnih referendumih ali celo ustavljene s pomočjo pravice veta. (Če bi bilo tako enostavno izstopiti iz Evroobmočja in Evropske unije, bi naši prijatelji preko Rokavskega preliva to že zdavnaj naredili).

 Kljub temu pa je grožnja izstopa Grčije iz Evroobmočja delovala in Grki so ostali del evropske integracije, ki jim prinaša toliko prednosti na veliko različnih področjih. Tudi v tem smislu, da se evropska pravila zoperstavljajo socialno nepravičnim ukrepom z namenom fiskalne konsolidacije (glede na to, da je vlada nesposobna izvajati tiste socialno pravične politike ali kateregakoli od elementov modernizacije, ki ga lahko zasledimo v Memorandumu, podpisanem s Trojko).

“Po več kot 6 let trajajoči recesiji so Grki izgubili vero in hkrati tudi strah pred pošastjo. Zakaj? Ker je pošast že bila prisotna.”

GRELECTIONS. Grške volitve. Najhujša katastrofa se je zgodila 25. januarja 2015. SYRIZA, levičarska stranka, ki je svoj program gradila na nasprotovanju varčevalnim ukrepom, je zmagala na splošnih volitvah (prejšnje leto je dobila večino glasov tudi na volitvah v Evropski parlament). In seveda se ni po objavi rezultatov zgodil noben velik incident. Nobena banka se ni zaprla, ni bilo izgredov, asteroid ni padel na Atene, ni se zgodil GREXIT. Vse, kar se je zgodilo je bilo to, da je glavna opozicijska stranka prevzela oblast v Grčiji.

Sicer lahko pričakujemo nekaj iskric tu in tam, kot na primer v primeru skupne deklaracije o sankcijah proti Rusiji, dokler se nova stranka ne ustali na oblasti. Naj pripomnem morda, da v Atenah sedaj vlada politični Renzi, in ne politični Hollande.

Ne delam si iluzij o tem, kaj vse lahko naredi nova vlada. Ne pričakujem, da se bo zgodil neposredni spopad z Brusljem ali Berlinom. Na to kaže že sprememba v retoriki stranke, ko je ugotovila, da bo na volitvah dobila večino. In osebno menim, da je boljše tako. Želim namreč, da je moja država v srcu Evrope in ne na njenih zunanjih mejah, kot je bila stoletja do sedaj. Tudi prestolnice EU in njen institucije so spremenile svojo retoriko. To pač ni nič novega za tiste, ki smo študirali politologijo.

“Pragmatizem: beseda grškega izvora, ki jo od vseh državljanov Unije verjetno še najbolj obvladajo Nemci.”

GRESULTS. Rezultati. SYRIZA je zmagala, o tem ni dvoma. Predstavljala je upanje, verjetno je bila pri tem edina. Nova največja vladajoča stranka pa ne sme imeti nikakršnih iluzij. Tretjina elektorata ni čez noč postala levičarska. SYRIZA je pridobila začasno zaupanje volivcev sredinske politične opcije, in podpora sredine vedno vodi do zmage. In zato menim, da se bo SYRIZA lahko dokazala kot zaupanja vredno le, če bo istočasno in enakovredno zagotovila naslednje:

1. Ponovno vzpostavitev ključnih elementov socialne politike: kot se ponavadi zgodi v času krize, je bil srednji razred izžet in revnejši prebivalci se soočajo z vsakodnevnimi stiskami, za katere smo menili, da spadajo v temno preteklost. Hkrati pa naši oligarhi deujejo po ustaljenih tirih. V Grčiji je trenutno veliko novejših zakonov (predvsem na področju delavske zakonodaje), ki očitno kršijo acquis Evropske unije.
2. Izkoreniniti splošni občutek nekaznovanja v državi: javnost je zgrožena nad prevladujočimi tendencami v politiki in se zato zavzema za radikalne sile, ki so bile do sedaj v grški družbi marginalizirane. Sedaj je potrebno razrešiti vprašanja ogromnih gospodarskih škandalov iz preteklosti ter dejanja organiziranega kriminala in ksenofobije.
3. Modernizirati je potrebno državo: Levica je v Grčiji sinonim velike države, ki si je Grčija v trenutni situaciji finančno ne more privoščiti in si je v preteklosti v bistvu ni mogla privoščiti niti etično. Potrebno je narediti konec pro forma državnim telesom/odborom/agencijam, ki služijo namenu zadovoljevanja volilne baze vladajoče stranke. Potrebujemo veliko državo učiteljev, doktorjev, gasilcev. Torej tistih, ki lahko javnosti nudijo nekaj dobrega. In da bi to lahko naredili, potrebujemo dobro fiskalno politiko. Nič več zapravljati več, kolikor lahko ustvarimo. Enostavno.

Ključni element je torej PRAVIČNOST. Resnična pravičnost v socialnem, pravnem in fiskalnem smislu. In vse to v kontekstu Evrope, ki jo je Grčija vedno potrebovala in ki jo bo potrebovala tudi v prihodnosti. Vse to zaradi zgodovinskih razlogov, ki segajo dosti dlje v preteklost, kot le zadnjih nekaj let.

Koalicija z Neodvisnimi Grki… Zagotovo ne moja glasbena želja (podzavestno pomislim na stranko Tea Party v ZDA). Stranka, ki prav tako nasprotuje varčevalnim ukrepom, pravijo. Morda je to res, ampak nobena vlada ne more sestaviti zavezništva izključno na podlagi skupnih gospodarskih prepričanj. Tudi v Grčiji in leta 2015 ne. Razsvetljenstvo ni Grčije nikoli resnično doseglo, predvsem, če pomislimo, da je bil Alexis Tsipras prvi premier v zgodovini Grčije, ki je izrekel civilno zaprisego na Ustavi in ne verske zaprisege v prisotnosti pravoslavnih svečenikov (kar so storili ministri iz njegove koalicijske partnerice). Grki imamo težave: ločitev Cerkve in države, priseljevanje in pravica do državljanstva, pravice etničnih in spolnih manjšin. Pravijo, da so to detajli, ko obstajajo v državi ljudje s pokojnino 300 evrov na mesec. Morda. Prihodnost bo pokazala.

Premierja v odhodu in njegove politične stranke (Nova demokracija) ne bomo pogrešali. O tem sem prepričan. Uspelo jim je namreč, da so odvrnili od sebe kakršnegakoli sredinskega volivca in zavrgli vse liberalne elemente, ki so jih lahko izbrskali v zgodovini desno-sredinskih strank v Grčiji. Ker so se na podlagi nacionalistične in populistične agende borili proti Zlati zori in Neodvisnim Grkom, je dobila SYRIZA (ter v manjši meri nekoč orjaški PASOK in nova stranka Potami) možnost, da zavzame središče političnega parketa. Nova demokracija, nekdanja Krščansko-demokratska stranka, se je radikalno spremenila. Ministri v odhodu so v politični predvolilni kampanji celo izjavljali, da bo zmanjkalo toaletnega papirja, če bi na volitvah zmagala SYRIZA. Prav tako je nekdanji premier uporabil napade na Charlie Hebdo v Parizu, da  je SYRIZI očital glede njene politike priseljevanja (oziroma primerjal je število nezaposlenih v Grčiji s številom priseljencev v vdržavi). Nedvomno potrebujemo v Grčiji drugačno desno-sredinsko stranko, ki se bo zavzemala za kvaliteto naše demokracije (in hkrati potrebujemo prav takšno levo-sredinsko stranko, v kolikor se SYRIZA ne bo prelevila vanjo).

GRENTRY. Vstop Grčije. Konec koncev vidim kot rezultat teh volitev nek ponoven vstop Grčije v realne pogovore o svoji prihodnosti in prihodnosti Evropske Unije. Vstop Evrope nazaj v grško politiko, kjer bo lahko Grčija aktivno sodelovala v razpravah, in ne bo le naslovnik korespondence. Vstop Grčije in Evrope v novo politično obdobje. Naj bo dobro ali slabo, načeloma niti ni toliko pomembno. Ljudje potrebujejo spremembo, izhod iz tega obdobja. Sprejeli so tveganje in verjetno je sedaj Evropa tista, ki bo morala slediti zgledu.

O avtorju:
Christos Aivaliotis (MA iz študij Jugovzhodne Evrope – Univerza v Atenah in MA iz zunanjih odnosov in diplomacije EU – College of Europe) je grški politolog, živeč v Bruslju, s specializacijo na področju Evropske unije, Balkana in vsega vmes – na primer Grčije. Tokrat ni volil, saj njegova domovina v 21. stoletju še vedno ne dovoli glasu na volitvah oddati Grkom, ki živijo v tujini. Načeloma bi bila izbira težka, saj ga večino časa njegovi levičarski prijatelji označujejo za neoliberalnega buržoazista, hkrati pa ga desničarski prijatelji dojemajo kot komunista. Trenutno dela kot svetovalec ter tu in tam pove svoje mnenje. Če ga kdo vpraša, ali pa tudi ne.