Vsako leto, najverjetneje tam od okoli mojega 16. rojstnega dne dalje, v dnevih, ki vodijo do Dneva Evrope, razmišljam. O evropski integraciji, o tem, kako nam gre kot Evropejcem, kaj si želim v prihodnosti in kako se ta prihodnost sklada s stvarmi, ki jih opažam v vsakdanjem življenju. Letos sem ponovno prebrala Schumanovo deklaracijo.
V njej sem našla citat, ki se zdi še kako primeren za letošnji koronakrizni kontekst: “Svetovnega miru ni mogoče varovati brez ustvarjalnih prizadevanj, ki bi bila sorazmerna z nevarnostmi, ki mu grozijo.”
To leto je še ekstra posebno (ma nemoj!). Zdi se, kot da živimo v neki paralelni utopični družbi. In malo je strašljivo. Predvsem, če si v državi, kjer je prejšnji večer 10k ljudi kolesarilo po prestolnici in protestiralo proti trenutnim oblastem, katerih vzornik je Viktor Orban. Smo v krizni situaciji, ki ji v zgodovini ni bilo primerjave. In zato potrebujemo čisto nov odgovor nanjo.
Schumanova deklaracija je zgodovinski mejnik ravno zato, ker je takrat prvič v zgodovini eden izmed ključnih evropskih diplomatov predlagal nekaj čisto novega. Nekaj ekstremno novega, da bi rešil stoletja trajajoč problem. Da si zamislimo in teoretiziramo o nadnacionalni avtoriteti je ena stvar. Konkreten predlog, kako ta koncept izvesti v praksi z dolgoročno vizijo ustvarjanja de facto solidarnosti, pa zahteva kreativnost in pogum.
Sedemdeset let kasneje smo Evropejci ponosni, da smo uspeli vzdrževati relativni mir na kontinentu. Ponosni smo, da smo zgradili skupnosti 27 narodov, ki se lahko za isto mizo pogovarjajo o trgovini, okolju, do neke mere tudi o pravicah delavcev in splavu. Pohvalimo se, ker smo najbolj gostoljuben in liberalen kontinent na svetu, kjer se ljudje med seboj spoštujejo.
In prav je, da smo na vse to ponosni.
Ampak, ali naj barko vodimo v isto linearno smer še nadaljnjih 70 let? Bi morda bilo vredno premisliti, kaj zares želimo doseči? Želimo imeti Evropo narodov ali Evropo, ki deluje? Je prav, da v trenutni situaciji dopuščamo, da države članice delajo, kar hočejo, tudi, če s tem kršijo temeljne človekove pravice?
Čas je, da Evropejci in Evropa ponovno odkrijemo kreativnost. In to prav vsi: državljani in politiki. Počakajmo s sovražnimi komentarji in pomislimo, kaj bi lahko naredili bolje. Biti kreativen pomeni biti moteč. Pomislimo, kakšna bi lahko bila alternativna integracija. Takšna, ki bi EU pripeljala na čisto neko novo raven. To lahko pomeni marsikaj: več ali manj držav, več ali manj političnih področij sodelovanja, vojska, brez vojske, odprte ali zaprte meje, nov institucionalni okvir, na novo razporejene moči…
Vsak pravi “EU-freak” bo priznal, da je lepota Evropske unije ravno v tem, da je lahko EU karkoli želimo, da je. Lahko je vse, o čemer se dogovorijo države članice. Ne pozabimo pa, da so tudi države članice konstrukt, zgodovinski produkt, ki ga lahko ponovno ovrednotimo. Nobena moderna nacija ni bila tukaj od vedno in ne more pričakovati, da bo tukaj tudi za vedno. Konec koncev leži moč pri ljudeh in v tistem, v kar ljudje verjamejo.
Vsi nosimo odgovornost, da si zamislimo alternativne realnosti, v katerih bi želeli živeti. Kakršnakoli že bo nova realnost ob naslednji obletnici Shumanove deklaracije, si želim, da sem z družino še vedno del Evropske unije. Kajti Evropska unija predstavlja nekaj edinstvenega na svetu: sporočilo o miru, sodelovanju, strpnosti in sočutju.
EU360 