Slovenija in Evropa: v iskanju izgubljenega vpliva

Piše: Charles Nonne

Slovenija že deset let tava po neznanih mednarodnih vodah, neprepričana o svojem mednarodnem poslanstvu, preskromno opremljena s kakovostnimi strokovnjaki, menda preveč odvisna od stališča drugih držav na bruseljskem odru. Ob bližanju začetka slovenskega predsedovanja Svetu Evropske unije in pri vseh nemirih, krizah ter vedno bolj neusmiljenih bitkah med populisti in proevropskimi privrženci se poraja vprašanje, kako si lahko Slovenija ustvarja vplivno vlogo v Evropi?

SloEU.jpg
Vir: The Slovenia Times

Stalno životarjenje ob krizah

Leto 2008 še danes odmeva kot ključni trenutek slave za slovensko zunanjo politiko, ki se je po desetletni bitki prebila skozi zahtevne postopke, da bi postala članica Evropske unije, Nata, Schengenskega prostora in seveda evroobmočja. Takrat je Slovenija šest mesecev prvič predsedovala Svetu Evropske unije: verjetno se le peščica ljudi spomni tega dogodka, zagotovo pa se jih še manj zaveda pomena predsedovanja za izpostavljanje priljubljenih prednosti Republike Slovenije v Evropi. Prav tako se jih bo verjetno še manj strinjalo, da se je takrat Slovenija izkazala za močno državo članico EU. A marsikdo ve, da država od tega datuma ni dosegla večjega zmagoslavja v tujini.

V prvem desetletju tega tisočletja so bili evropski voditelji prisiljeni priznati uspehe te majhne države, ki je marsikdo niti ni poznal, z morebitno izjemo prebivalcev Avstrije in Italije. Zahodnjaški mediji, željni brihtnih izrazov, so v Ljubljani videli »balkansko Švico«, čeprav je bila večina Slovencev bolj naklonjena drugi besedi primerjave kot prvi. Kot prva predsedujoča država iz Srednje Evrope se je Slovenija izkazala za zanesljivo partnerico in medtem pridobivala dragoceno izkušnjo na mednarodnem odru. Škoda, da je po mnenju marsikaterih strokovnjakov izgubila skoraj vse pridobljeno znanje in omrežje, predvsem zaradi neprizadevanja za ohranjanje stikov in nadgrajevanja svojih sposobnosti.

Danes smo spet na začetku: kako lahko država, kot je Slovenija, uveljavlja svoje interese v prostoru, v katerem šteje manj kot 0,5 % prebivalstva, največ nekaj sto diplomatov in je že dosegla vse svoje eksistencialne zunanjepolitične cilje?

Male države v sodobni EU

V sistemu EU so pač majhni skoraj vsi. Tipična pametna država mora v Bruslju in v drugih prestolnicah računati le na zelo omejeno število priložnosti, da dobi besedo: zaradi tega je ključno, da si izbere »strokovno področje«, pri katerem lahko dokaže svojo strokovnost. Ni naključje, da smo Evropejci polni stereotipov o irski davčni politiki ali o spretnosti Estoncev na področju kibernetske varnosti. Velja pa tudi nasprotno: države, kot je Slovenija, ne smejo poskusiti uveljavljati svojih izkušenj in mnenj v vseh diskusijah, predvsem pri področjih, pri katerih bodo imele zadnjo besedo večje države. Verjetno nikogar ne bo zanimalo stališče Litvancev glede evrske politike, Bolgarije glede skupne obrambne politike ali Portugalcev glede migracij.

Poleg tega igrajo veliko vlogo tudi koalicije in bolj ali manj tesna zavezništva: med malimi državami in večjimi silami, med nekaterimi državami in ustanovami, kot je Evropska komisija, ali seveda med državami, katerih voditelji pripadajo isti evropski politični stranki. Ta zavezništva omogočajo izmenjavo informacij in ekspertize, rast interesnih koalicij za nekatere določene politike in tekmovanje malih držav izven svojega razreda. Najbolj zgovoren primer je seveda moč Višegrajske skupine glede migracijske politike.

Bistveno pomemben je tudi vpliv, ki jo lahko pridobi majhna država z nominiranjem izvrstne osebe na visokem položaju in z zvestimi kadri v srednjih mehanizmih aparata mednarodne organizacije, kot je EU.

Kje stoji Slovenija danes?

Na prvi pogled se zdi, da je Slovenija naredila kar nekaj napak, ki so prispevale k zmanjšanju njenega ugleda. Prvi in najbolj simbolični smrtni greh je storila po osamosvojitvi, ko je nalašč »pobegnila« z Balkana. Takrat je bila seveda prednost prepustitve vojne drugim bivšim republikam v tem, da se je Slovenija s tem približala Evropski uniji in morda Srednji Evropi. Danes je Zahodni Balkan čedalje bolj izpostavljen zaradi širitev, upravljanja z migrantsko krizo in varnostne politike, vendar imajo pri zadevah v tej regiji glavno besedo Nemčija, Avstrija, Italija ter celo Francija . Slovenci bi lahko bili nepremagljivi poznavalci Zahodnega Balkana, z dragocenim mnenjem in znatnim vplivom pri voditeljih, a se marsikomu dozdeva, da je Slovenija z izognitvijo tej priložnosti to znanje in vpliv za vedno izgubila.

Kje so področja, na katerih je Slovenija najbolj odmevna? Tujemu opazovalcu se lahko zdi, da je Slovenija žal slišana zgolj takrat, ko se govori o Piranskem zalivu. Nekateri se že bojijo, da Slovenija vstopi v evropsko areno kot »one-problem country«, in sicer država, ki se nenehno pritožuje zaradi nekaj kvadratnih kilometrov morskega ozemlja. Ali je ta pristop pravno utemeljen ali ne, ni tako pomembno, je pa vsekakor zelo nevaren za Slovenijo, ki tako velja za negativno državo.

Slovenija ima danes omejene kadrovske vire na Ministrstvu za zunanje zadeve: premalo ljudi, ki se ukvarjajo z evropskimi zadevami; uradnike v Bruslju, ki se ne morejo udeležiti niti vseh sestankov v evropskih institucijah, ker niso dovolj številčni in praznino na mestu, na katerem bi morala imeti urad za usklajevanje dela ministrstev in uprave, ki se ukvarjajo z evropskimi vprašanji. Poleg tega ima izjemno obširno strategijo zunanje politike, kar ni najboljši dokaz domišljije in jedrnatosti pri opredelitvi strateških ciljev; in nagnjenost k osredotočanju na lokalne teme v javnih debatah.

Prepotrebni koraki za naprej

Pod današnjim proračunskim pritiskom bi bilo pretirano zahtevati znatno zvišanje plač in ustvarjanje delovnih mest, namenjenih zunanji politiki, kljub temu pa lahko  že ocenjujemo, da bo predsedovanje stalo od 75 do 80 milijonov evrov, in da bo iskanje ustreznega kadra zelo naporno. Lahko bi se potrudili ustvariti strukture, pristojne za evropske zadeve, na primer pod okriljem predsednika vlade, in ponovno pridobiti vse odlične strokovnjake, ki so pripravili prejšnje predsedovanje Sveta EU. Seveda to ne gre brez kampanj ozaveščenosti o pomembnosti razvoja neodvisne evropske politike in o pomenu zunanjih zadev, tako pri javnih odločevalcih kot v širši javnosti. Da ne govorimo o zmanjševanju politizacije kadrov.

Glede na to, da je predsedovanje danes, zaradi vmesnega sprejetja Lizbonske pogodbe (leta 2009), bistveno skromnejše , se sprašujemo, kaj lahko Slovenija konkretno naredi? Morda bi bilo naprej treba poudariti področja, na katerih se lahko Slovenija izkaže kot strokovnjakinja in ne kot jamrajoč otrok. Pozabimo torej – vsaj zaenkrat – Piranski zaliv, teran in kranjsko klobaso ter pozdravimo krožno gospodarstvo, energetsko politiko in zaščito okolja. Morda bi se Ljubljani tudi uspelo »vrniti nazaj na Balkan«, in na boleč ter zahteven, toda ambiciozen način, pridobiti vsaj del izgubljenega vpliva.

Kar se tiče zavezništev, bo morda morala priznati, da je njena najbolj naravna zaveznica prav Hrvaška.

Proti defetizmu malih držav

Ena stvar je gotova: Slovenija ima vpliv, čeprav je omejen, skromen in daleč od ognjene moči večjih držav. Morala bi se boriti proti defetizmu, ki prevladuje v nekaterih malih državah. Vrh države lahko bleščeče osebnosti postavi na ključne položaje, bolje definira svoje prednosti in vloži v jedrnato, a učinkovito diplomacijo, ki bo znala ravnati po določeni strategiji.

Čedalje več ljudi pozna državo, ki je znana kot ena najbolj zelenih destinacij na svetu z značilno slovensko gostoljubnostjo. Postavlja se tudi na digitalni zemljevid, s presenetljivo strastjo do bitcoinov in blockchaina. Poleg tega  Slovenija ostaja zvesta tako Severnoatlantski zvezi (NATO), kot tudi Evropski uniji, česar ne moremo trditi za vse države članice.

Vse to seveda ni dovolj za postavitev nove zunanje politike in obnovitev ugleda Slovenije na mednarodni sceni, a ju lahko vsaj utemeljuje.

O AVTORJU

Charles Nonne je diplomiral iz prava na pariški univerzi Sorbonne, ima pa tudi magisterij iz vodenja javnih zadev na Institut d’Études politiques de Paris – Sciences Po. Že pet let živi v Ljubljani, od koder za francoske medije in think tanke poroča o dogajanju v Sloveniji in na Zahodnem Balkanu. Dela tudi kot slovenski dopisnik za francoski spletni portal Le Courrier des Balkans.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.