Pred 26 leti sta v Strasbourgu nazadnje skupaj stala voditelja Francije in Nemčije. Helmut Kohl in François Mitterand sta takrat pripravila izjavi po padcu Berlinskega zidu. Včeraj pa sta pred poslanci Evropskega parlamenta na plenarnem zasedanju nastopila nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik François Hollande. Čeprav prihajata iz različnih političnih skupin, sta voditelja teh dveh držav, ki tradicionalno predstavljata “lokomotivo” evropskih integracij začutila potrebo, da poslance naslovita skupaj in s tem Evropejce pozoveta k sodelovanju. Ob tem se opazovalcu poraja vprašanje, ali so evropske integracije res v tako resnih težavah, da potrebujejo “push” s strani voditeljev njenih ustanoviteljic? Ali vizija in karizma predsednika Evropske komisije, Jeana-Clauda Junckerja, ni dovolj, da se zadeve premaknejo v “evropsko smer” in zakaj vsaka država tako vztrajno vleče na svoj konec? Ali je bil klic Merklove in Hollanda k evropski solidarnosti zasenčen z izjavami o begunski krizi, o kateri so se mediji veselo razpisali?
Poziv k evropski solidarnosti. Angela Merkel in François Hollande sta nase včeraj prevzela izjemno odgovorno in simbolično nalogo. Da v imenu njunih držav pozoveta ostale članice bloka, da sodelujejo in skupaj iščejo rešitve za pereče teme, kot so migracije in evroobmočje. Nemčija in Francija sta bili tekom zgodovine modernih evropskih integracij vedno nekakšna gonilna sila, ki je včasih zavrla, včasih pa pospešila raven sodelovanja. Nekako se je v evrožargonu ustalila fraza “francosko-nemški vlak”, na katerem si ali pa nisi, oziroma, s katerega lahko bingljaš ali pa za njim tečeš. V vsakem primeru je splošno sprejeto, da ti dve državi sedita za krmilom, ostale pa ju pri tem podpirajo ali ovirajo. Koliko je ta percepcija pravilna, je vprašanje za analitike. Tukaj pa želim poudariti le na simbolni pomen včerajšnjega govora pred poslanci v Evropskem parlamentu. Merklova in Hollande sta jih pozvala k evropski enotnosti in sodelovanju ter, da ne pozabijo na vrednote, ki nas vse povezujejo. Razprava je sicer nato zašla tudi v, recimo temu, francoske domače teme, ko je skrajno desničarska poslanka Marine Le Pen predsednika Hollanda označila za “namestnika kanclerke, ki upravlja s francosko provinco”, na kar ji je ta odvrnil, da “se sprašuje, ali gospa Le Pen dejansko razume pomen demokracije”. Francoska politika pač.
Govori se o integraciji beguncev, a nič o načinih integracije. V zvezi z begunsko krizo sta voditelja pozvala k čim prejšnjemu ukrepanju za integracijo beguncev v Evropi. Merklova je poudarila, da smo skupaj močnejši, kot, če ne sodelujemo in, da je Evropa zasnovana na temeljih človekovega dostojanstva, tolerance, spoštopvanja človekovih pravic in solidarnosti. Slednje bi naj bile tudi ključne poteze evropske identitete, ki jo je potrebno zaščititi. Merklova je opozorila evropske voditelje, da naj ne zaidejo v nacionalnistične razprave v luči migrantske krize, hkrati pa je priznala, da so Evropo “Dublinska pravila” resnično pustila na cedilu. Migranti namreč želijo priti v bogatejše evropske države, in se zato aktivno izogibajo prijavi azila v prvi Schengenski državi, v katero prispejo. Čeprav je bilo veliko govora o beguncih, ki se želijo integrirati v naše družbe, pa voditelja nista predstavila kakšnih konkretnih predlogov glede načinov integracije beguncev v evropske družbe. Govori se o prerazporeditvi, o pravni podlagi, o spremembi Dublinskega sistema, dosti je pozivov k humanosti in toleranci, vendar pa nekako ne zasledimo predlogov, kako zagotoviti, da se bodo begunci v novih državah počutili domače in da bodo hkrati čim prej začeli funkcionalno sodelovati v družbi. To vključuje učenje jezika in navad države, ki jih sprejme ter prevzem vzorcev obnašanja in kontakti s prebivalstvom. V Nemčiji sicer obstaja nekaj iniciativ, kjer se nevladne organizacije ukvarjajo z nastanitvijo in integracijo beguncev, a izgleda, da se politična raven s tem vprašanjem nekako ne spopada najbolj.
Pa seveda tudi finance. Le kako bi lahko Merklova in Hollande obšla temo Evroobmočja in z njim povezanih institucij. Pri tem je Hollande jasno pozval k tesnejšemu sodelovanju držav Evroobmočja v okviru močnejših institucij. Kaj točno bi takšne institucije pomenile za bodočnost območja skupne valute je sicer ostalo dokaj nejasno. Morda je pri tem bistveno, da sta voznika evropskega vlaka pokazala strinjanje med državama, da se pot, na katero smo stopili, ko se je Nemčija strinjala, da se odpove svoji marki, še vedno nadaljuje in da državi ne bosta obupali nad skupno valuto.
Kaj pa zdaj? Angela Merkel in François Hollande sta naredila politični korak naprej. Morda je bil to celo korak, ki so ga lahko tisti, ki delajo in živijo v Bruslju predvideli. Vendar pa ga ne smemo zanemariti. Da sta se srečala in skupaj nastopila prav v Strasbourgu, kjer se mesečno srečujejo izvoljeni predstavniki državljanov EU, bi lahko kazalo na poziv poslancem v Evropskem parlamentu, da se bolj vključijo v delovanje na področjih, ki načeloma niti nisi v njihovi strogi kompetenci. Morda voditelja Nemčije in Francije potrebujeta politično podporo iz Evropskega parlamenta, da prepričata ostale države, da se nehajo “mulati” in sprejmejo kakšno konkretno odločitev, morda pa sta se odločila za nekakšen “šov”, ki bo pritegnil pozornost državljanov, da izstopijo iz pritoževanja nad begunci in iskanja razlik s sosednjo državo članico EU, namesto, da bi iskali podrobnosti. Morda je bil njun namen kombinacija vsega tega in še česa drugega. V vsakem primeru pa je bil to lep prikaz sodelovanja med državama, ki očitno še nista pozabili na svojo vlogo pri oblikovanju, razvoju in vodenju evropskega sodelovanja in integracij.
Nekateri članki v mednarodnih medijih: Euobserver, Wall Street Journal, Euronews, BBC, Finance.si, Večer
EU360 