Prejšnji vikend smo bili na čudoviti poroki. Poleg razkošne nevestine obleke in odlične žurke, pa sem se v soboto zamislila predvsem nad tem, v kakšnem svetu bo odraščala najina hčerka. Pa ne zaradi pomena poroke kot dogodka, ampak bolj zaradi njene lokacije. Poroka je namreč potekala v regiji, ki živi na meji. Zbor pri ženinu je bil v Gorizi, ali »Stari Gorici« (Italija), nevesto pa smo šli iskati v Gorico, oziroma »Novo Gorico« (Slovenija). Ko sva se z Mio peljali od ženinovega stanovanja do neveste, sva se peljali skozi nekdanji uradni mejni prehod. Avtomatsko upočasnim, se obrnem k njej in ji v smehu rečem »Mia, imaš potni list?«. In potem me v sekundi prešine. Mia nima spomina na vrste pred mejnimi prehodi z Italijo, ko bi želela samo skočiti v Montedoro. Ne ve, kako te tišči na stranišče, pa moraš počakati, da ti pregledajo dokumente in (bog ne daj) hočejo odpreti še prtljažnik, ko se vračaš iz IKEA nakupovanja v avstrijskem Grazu. Mia carinikov na slovenskih mejah s Hrvaško sploh ne pozna… In upam, da vsega tega tudi nikoli ne bo poznala.
Današnji prispevek je namenjen vsem mamicam in tatijem, ki razmišljamo o prihodnosti naših otrok. In hkrati kot poziv, da se aktiviramo in prispevamo k oblikovanju Evropskega mozaika tudi s tem, da gremo čez dober mesec svoj glas oddati v evropsko volilno skrinjico.
EU360 