Prejšnji vikend smo bili na čudoviti poroki. Poleg razkošne nevestine obleke in odlične žurke, pa sem se v soboto zamislila predvsem nad tem, v kakšnem svetu bo odraščala najina hčerka. Pa ne zaradi pomena poroke kot dogodka, ampak bolj zaradi njene lokacije. Poroka je namreč potekala v regiji, ki živi na meji. Zbor pri ženinu je bil v Gorizi, ali »Stari Gorici« (Italija), nevesto pa smo šli iskati v Gorico, oziroma »Novo Gorico« (Slovenija). Ko sva se z Mio peljali od ženinovega stanovanja do neveste, sva se peljali skozi nekdanji uradni mejni prehod. Avtomatsko upočasnim, se obrnem k njej in ji v smehu rečem »Mia, imaš potni list?«. In potem me v sekundi prešine. Mia nima spomina na vrste pred mejnimi prehodi z Italijo, ko bi želela samo skočiti v Montedoro. Ne ve, kako te tišči na stranišče, pa moraš počakati, da ti pregledajo dokumente in (bog ne daj) hočejo odpreti še prtljažnik, ko se vračaš iz IKEA nakupovanja v avstrijskem Grazu. Mia carinikov na slovenskih mejah s Hrvaško sploh ne pozna… In upam, da vsega tega tudi nikoli ne bo poznala.
Današnji prispevek je namenjen vsem mamicam in tatijem, ki razmišljamo o prihodnosti naših otrok. In hkrati kot poziv, da se aktiviramo in prispevamo k oblikovanju Evropskega mozaika tudi s tem, da gremo čez dober mesec svoj glas oddati v evropsko volilno skrinjico.
Svoboda in solidarnost
Ko razmišljam, kaj se mi zdi najpomembnejše za mojo hčerko, se mi zdi, da Evropo prihodnosti, ki jo želim, zaobjame beseda svoboda.
Na eni strani razmišljam o svobodi gibanja znotraj Evropske unije. Da se lahko usedemo v avto in se odpeljemo v Italijo na kavo. Da lahko skočimo na obisk k prijateljem v Grčijo, brez, da bi nam bilo treba obmejni policiji pokazati osebno izkaznico. Da bo lahko Mia izbrala študij v katerikoli državi članici EU, da bo njena diploma avtomatsko priznana, in da bo tam študirala pod enakimi pogoji, kot državljani izbrane države. Da bo potni list postal Evropski in šele nato Slovenski.
Hkrati želim Evropo, kjer se državljani svobodno odločamo o naši pripadnosti. Da smo lahko najprej Slovenci, ali pa najprej Primorci, ali pa samo Evropejci. Da se brez strahu in sramu opredelimo za neko politično opcijo. In da smo sprejeti v družbi ne glede na našo spolno identiteto.
Svobodo želim tudi na področju poslovanja. To je izjemno široko področje, ki zame zajema vrsto ukrepov, med drugim tudi dokončno ukinitev tarif roaminga tudi na področju prenosa podatkov, popolno ukinitev vseh necarinskih ovir za poslovanje (carinske ovire so že ukinjene znotraj EU) in popolnoma enake pogoje za poslovanje podjetij iz vseh koncev EU.
Pomembna se mi zdi tudi svoboda izbire. Da lahko izbiramo, kje želimo živeti, kaj želimo študirati in kaj želimo delati. Da imamo možnost dobiti informacije o proizvodih, ki jih kupujemo, in se na njihovi podlagi odločiti za določen izdelek (na primer v kontekstu varnosti hrane). Da se lahko zanesemo na informacije o poreklu in da vemo, da izdelki v naših trgovinah ne škodujejo našemu zdravju.
Svoje svobode pa ne smemo izboriti na račun drugih, ki potrebujejo takšno ali drugačno pomoč. Pomagati si moramo med seboj, da bo imel vsak državljan EU možnost dobiti dostojno delo za dostojno plačilo, da mladi ne bi potrebovali delati, da si lahko privoščijo študij, in da se pomaga vsem tistim, ki pomoč potrebujejo (tako zdravstveno, kot tudi drugih vrst). In da bi se države članice resnično začele vesti po načelu »Union fait la force« (fr: sodelovanje nas dela močnejše).
Mir
Še ena, prav tako pomembna vrednota, za prihodnost naših malčkov pa je mir. Tudi mir ima več različnih vidikov. Zame, v kontekstu Evrope za mojo Mio, mir pomeni predvsem tri stvari.
Mir v odnosu do okolja, ker si želim, da bi koncept trajnostnega razvoja resnično zaživel. Da bi ugotovili, katere prakse so slabe za okolje in jih opustili. Da se vrnemo k bolj naravnim materialom. Hkrati pa seveda ne blokiramo našega gospodarstva. Ogromno je inovativnih proizvodov, ki stremijo h boljšemu okolju za naše otroke. Samo eden od teh so pralne pleničke, o katerih bom še pisala v prihodnosti.
Mir v odnosu z našimi sosedi, pri čemer nisem zagovornica odprtih zunanjih Schengenskih meja. Če želimo doseči resnično svobodo gibanja znotraj EU menim, da moramo korektno nadzorovati skupne zunanje meje. Hkrati pa menim tudi, da je potrebno težave reševati pri njihovem izvoru. Namesto da gradimo zidove, ki naj bi zadržali begunce, bi lahko poiskali načine sodelovanja z njihovimi državami, z ostalimi akterji v mednarodni skupnosti, da tem družinam sploh ne bi bilo potrebno bežati od doma. Da preprečimo nasilje in vojne, da poskušamo mediirati, razlagati, sodelovati. Morda se sliši utopično v svetu, ko kraljujeta Donald in Vladimir, a morda ni tako nemogoče v prihodnosti.
In zadnje, ter nedvomno tudi najpomembnejše za mojo princesko. Želim ji, da (tako kot naša generacija) nikoli ne bi doživela nasilja in vojne v Sloveniji, v Evropi. Zgodbe naših prababic in babic, ki se spominjajo druge svetovne vojne, naj ostanejo kot opomin. A iskreno in srčno upam, da moji otroci, rojen v Evropski uniji, ki je sama po sebi mirovni projekt, takšnih grozot ne bodo nikoli doživeli.
Tokrat grem volit!
Zato bom šla 26. maja na volišče in izbrala tisto listo kandidatov, ki me bo v okviru razprav najbolj prepričala in za katero menim, da bo moje želje in prepričanja najboljše zastopala. Volitve niso le naša pravica ampak tudi naša dolžnost. Dolžnost, da se izrečemo o prihodnosti, ki jo želimo. Demokracija ni idealen sistem, je pa še toliko manj idealen, če se o izvoljenih predstavnikih odloča le petina prebivalstva.
Zato, drage mamice in tatiji, vzemite si nekaj minut časa, pomislite, kaj je za vas najpomembnejše in se sprehodite do volišča. Vzemite s seboj še vaše malčke, da jih naučite rituala volitev. In tisti, ki boste kljub vsemu ostali doma… prosim vas, da v prihodnjih petih letih ne komentirate političnega dogajanja v Evropski uniji. Imeli ste svojo priložnost, da se izrazite na konstruktiven način, a ste jo izpustili. Počakajte na naslednjo.
EU360 