Za vsakega starša je otrok eden in edini, mali angelček, nagajivček, čista sreča in zverinica, ki ji še zdaleč ni podobne. Tudi za naju je Mia ena od milijona – oziroma v evropskem kontekstu – 15 milijonov otrok, ki letos obiskujejo predšolsko vzgojo ali varstvo.
Preživeli smo fazo uvajanja, jutranjega joka in zdaj gospodična že pogumno zakoraka v igralnico. Zdaj ob koncu septembra šele razmišljam, kako dolgoročne učinke bo Miino obiskovanje vrtca imelo na njeno celo življenje, postavljam opažanja in ideje v kontekst in vedno bolj sem prepričana, da je tudi predšolska vzgoja ključ do tega, da so naši otroci samostojni, družabni in seveda srečni.
Balinanje, pralne plenice in pomočnik vzgojiteljice
Naš vrtec na Markovcu je nekaj prav posebnega. Pa ni zasebni, vegetarijanski ali kakšen tretji tip. Je čisto navadna enota Vrtca Semedela, ki je lokacijo za svoje igralnice izbrala v prostorih balinarske dvorane. Dve skupinici minijev tako uživata prav svoje posebno okolje, hkrati pa lahko opazujejo starejše gospe in gospode, ki balinajo. Takšna medgeneracijska izkušnja se mi zdi prav posebna in zanimiva, saj se nemalokdaj malčki in starejši še bolj začutijo, kot otroci z generacijo svojih staršev.
Poleg opazovanja balinanja je Miina skupina deležna še pomočnika vzgojiteljice. Tudi Niko je skoraj eden na milijon. Verjetno je poklic vzgojiteljice eden najbolj ‘ženskih’ po celotni EU, saj moški sodelavci v nobeni od držav ne presegajo 5% vseh zaposlenih v predšolski vzgoji in varstvu. V Sloveniji jih je bilo v letu 2016 manj kot 0,5% (podatki Eurostat). Mia obožuje Nikovo igranje na kitaro in tudi proti previjanju plenic nima nič. Naših pralnih plenic, ki sta jih Nataša in Niko tako lepo sprejela, čeprav smo v zgodovini tega dela vrtca čisto prvi primer družine, ki se ukvarja s pranjem.
Konec koncev, človek je družabna žival
Ko smo eno leto doma z otrokom (ali je to res luksuz ali kaj drugega, lahko še razpravljamo), smo mame prepričane, da smo vse, kar naš malček rabi. Včasih se nam zazdi, da se lahko zapremo v stanovanje in cele dneve preživljamo same z našim zakladkom. Minija želimo imeti samo zase. A hkrati opažamo, kako uživa na igrišču, kako opazuje druge otroke, čeprav še nima interesa, da se z njimi resnično igra, in kako drugače se obnaša, ko je v družbi.
Dejstvo je, da smo ljudje že od nekdaj družabne živali. Včasih smo živeli v skupnostih, otroci so bili na kupu in pod nadzorom ženskega dela plemena. Zapiranje v hiše in stanovanja ter individualizacija družbe se je začela šele kasneje. In zato je bil začetek obiskovanja vrtca seveda težek, vendar zame neizogiben del Miinega odraščanja. Da se nauči biti v družbi, komunicirati z drugimi otroci in se nenazadnje od njih tudi kaj naučiti.
Dejstvo je, da kvalitetno izobraževanje v zgodnjem otroštvu predstavlja učinkovito naložbo v razvoj otroka. Vse države v EU poznajo neko obliko predšolskega varstva in vzgoje. Nekje so tovrstne storitve financirane iz javnega, drugje iz zasebnega denarja, ali pa kombinacije obeh. Če je v Sloveniji kar tipično, da otroci pri enem letu že počasi začenjajo svoje vrtčevske obveznosti, pa ni povsod tako. V nekaterih državah se v vrtec vključijo večinoma šele po tretjem letu starosti. V Evropski uniji so se države članice zato dogovorile zasledovati cilj, da bi vse otroke vključili v predšolsko vzgojo vsaj od 4. leta pa do začetka obveznega šolanja. Referenčno merilo EU, po katerem naj bi bilo 95 % otrok, starejših od štirih let, vključenih v predšolsko vzgojo in varstvo, je bilo na splošno doseženo, vendar so med državami, regijami in območji še vedno velike razlike. Evropska komisija podpira države članice pri opredeljevanju in reševanju izzivov na tem področju.
Več informacij o predšolski vzgoji v EU:
https://eacea.ec.europa.eu/national-policies/eurydice/
https://ec.europa.eu/education/policy/strategic-framework/et-monitor_sl
https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX%3A52015XG0527%2804%29
EU360 