Pet mesecev v ZDA: ogromne porcije kave in pomanjkanje pločnikov

Naše prvo družinsko potovanje v Liverpool je bilo uvod v nekaj daljšega, večjega, drugačnega. Bolj drugačnega, kot vožnja po drugi strani ceste. Če smo prvo letalo z dojenčkom preizkusili znotraj Evrope (dokler je Velika Britanija še »evropska«), pa se je naša avantura nadaljevala preko oceana. Za pet mesecev smo se preselili v Ann Arbor, manjše univerzitetno mesto v ameriški zvezni državi Michigan. No, manjše mesto po ameriških standardih seveda, saj ima skoraj 114 000 prebivalcev. In dojemanje velikosti mest ni edina razlika, ki smo jo v tem času opazili med Evropejci in Američani. Od strogih mejnih postopkov, dojemanja kaj je ekološko, pa do ogromnih porcij hrane, nakupovanja preko Amazona in izredne odprtosti prebivalcev Nove celine… ki pa do nas, staroselcev, (zame nekoliko presenetljivo) gojijo manjvrednostni kompleks.

IMG_1560

Izven Schengena: ko turistična viza ni dovolj

Ker smo se v ZDA selili za več kot tri mesece, smo morali na Ameriškem veleposlaništvu zaprositi za vizo. Z Mio sva jo lahko pridobili na podlagi Uroševega raziskovalnega dela na University of Michigan. Vsi trije smo se zato morali zglasiti pri ameriški konzulki v Ljubljani, da se pokažemo, oddamo prstne odtise (dojenčki so tega izvzeti), in prejmemo v potne liste čudovito (in 180+ dolarjev na osebo vredno – dojenčki taks niso izvzeti) nalepko, ki nam je dovoljevala, da pet mesecev preživimo v Michiganu, vmes pa skočimo na Thanksgiving v Kolorado in za novo leto v Kalifornijo (kjer je Mia seveda izkoristila svoj trenutek slave na Walk of Fame, da je začela hoditi).

Velikokrat prebivalci Evropske unije kar malo podcenjujemo vse formalnosti in resnost postopkov, ki so potrebne za prestop meje in bivanje v tuji državi. Navajeni smo namreč, da se znotraj Schengenskega območja gibljemo prosto, študiramo in iščemo službo pod istimi pogoji, kot državljani te EU države. Takoj, ko pa stopimo izven naše zone schengenske udobnosti, predvsem, če gremo za več časa v neevropsko državo, pa se pravila igre spremenijo. Tujci smo. V vseh pomenih besede. Vključno z zasliševanjem na mejah, nenormalno visokimi tarifami mobilnih storitev in neprijaznimi letališkimi delavci.

42678843_10156878402250625_6644270928958062592_n

Ko potujemo v tako imenovane »tretje države«, torej izven EU, pa nikakor nismo sami. V primeru, da potrebujemo nasvet in pomoč, ali pa če izgubimo potni list, se lahko obrnemo na slovenska veleposlaništva. Zgodi pa se tudi, da v nekaterih državah po svetu Slovenija nima svojega predstavništva. Takrat se lahko, kot državljani EU, obrnemo na veleposlaništvo katerekoli druge države članice EU.

Kaj je bassinet in kaj vse lahko nesemo na letalo?

Na daljši let iz Pariza do Detroita, ki je trajal dobrih osem ur, smo se zelo pripravljali. Na Brniku so se mi varnostniki nasmihali, da nosim s seboj hrane za cel teden. Dojenček oziroma otrok lahko na letalo namreč nese hrano in pijačo zase, vključno s tekočinami, ki presegajo 100ml. Tja so šle z nami DM kašice, flaške vode, mleko, piškotki. Nazaj sva leteli s polpetki, sokcem in prigrizki.

IMG_0917

Kljub vsem pripravam, pa sem šele na pariškem Charles de Gaulle od uslužbenca izvedela, da otrokom do enega leta starosti in do 10kg na preko-oceanskih letih pripada posteljica, oziroma bassinet, ki se vpne nad dva sedeža. Res je, da se je bilo treba za dejanski bassinet z ameriškimi stevardesami zelo odločno dogovoriti, ampak je uspelo. Luksuz! Po že naštudiranem hranjenju ob vzletu, je Mia del poti lepo prespala, preostali del pa se je igrala v prehodu, kjer so jo zabavali še tudi nekateri drugi potniki.

Zakaj je v Ameriki vse tako ogromno?

V Detroit smo prispeli dokaj dobro pripravljeni na michigansko zimo, ki smo jo pričakovali… in z eno torbo pralnih plenic. Čeprav so pralne pleničke v ZDA postale nekakšen mini trend, pa so tudi tam še vedno prej izjema, kot pravilo. Takšne ekološke pobude namreč ostajajo del lifestyla neke manjšine in ameriško dojemanje varovanja in spoštovanja okolja je nekaj čisto drugega, kot evropsko. Koncepti, ki jih poznamo v EU, kot so energetska učinkovitost stavb, varčevanje energije z gospodinjskimi aparati, javni prevoz za čistejše okolje, so jim tuji.

Čeprav sva že prej potovala po ZDA, je biti turist čisto nekaj drugega, kot živeti v Ameriki in z Američani, a nikakor ne moremo mimo vprašanja: »zakaj toliko«? Zakaj toliko ledu v Coca-Coli? Zakaj tako velika doza kave? Zakaj ogromen avto?… No, tokrat sva dobila kar zelo neposreden odgovor. In to od dveh ločenih oseb z dveh koncev Amerike: »ker lahko«. Američani se ne želijo omejevati in komoditeta je (če si jo le lahko privoščijo) pred vsem ostalim. V naši soseski v Ann Arborju skoraj ni bilo dneva, ko pred vrati večine hiš ne bi ležali Amazonovi paketi. Hkrati pa se ta »can do« pristop odraža tudi v njihovi izjemno podjetni naravnanosti, razmišljanju »vse je mogoče«, dojemanju neuspeha, kot dela poti k uspehu. Poznajo svojo ceno in se znajo tržiti, poudarjajo samozavest in osebno odgovornost za uspeh v življenju. So odprti do novincev v mestu in hitri pri navezovanju stikov.

V Michigan s Čokolinom in gresom, nazaj s Cheerios in sladkim krompirjem

Kot vsak otrok, rojen v času bivše države, sem tudi sama za na Zahod spakirala Čokolino. Poleg tega pa še par zadev, za katere sem predvidevala, da jih tam ne bom našla. Res je, da nisem aktivno iskala »naših« trgovin, zato je tudi gres prišel zelo prav. Ostalo hrano smo prilagodili lokalni kulinariki. V ZDA smo tako dobro spoznali sladki krompir, ki je za nekaj mesecev postal njena absolutno najljubša hrana, poleg občasnega pomfrita, baglov s sirčkom in muffinov. Za učenje fine motorike okoli 9 mesecev pa so bili zmagovalni polnozrnati Cheerios, ki jih ameriški otroci pridno pincetno prijemajo in glodajo, ostanke, ki pristanejo na tleh pa z veseljem pojejo hišni ljubljenčki, v našem primeru kuža Brady.

Za vsako potovanje in dogodivščino velja, da kamorkoli greš, nekaj prineseš s seboj in nekaj tudi odneseš. Mi smo v ZDA poleg nekaj lokalne hrane prinesli ogromno radovednosti, pa tudi stereotipov in pričakovanj. Domov pa smo odnesli neprecenljive izkušnje, nova prijateljstva in čudovite spomine, ter še malo jasnejše zavedanje, da smo Evropejci. Mia je prvo novo leto je preživela v Hard Rock Cafeju v Los Angelesu in se nato spopadla z rekordno nizkimi temperaturami v Michiganu. Spoznala je Elma in spremljala Super Bowl. Ni čudno, da je celo pot domov na letalu prespala.

20181231_130639

Več informacij o potovanjih izven Schengenskega območja:

https://europa.eu/youreurope/citizens/travel/entry-exit/travel-documents-minors/index_sl.htm

https://europa.eu/youreurope/citizens/travel/entry-exit/eu-citizen/index_sl.htm

https://www.schengenvisainfo.com/schengen-visa-countries-list/

https://www.visatraveler.com/blog/travel-non-schengen-countries-visa-free-with-schengen-visa/

Advertisements

Avtor: Špela Majcen Marušič

I am a Slovenian EU affairs analyst, proud member of the Charles Darwin promotion at the College of Europe with experience in the European Parliament and the UN Refugee Agency. I am a young mum to a clever and adorable baby girl and I believe that a kinder world can be created through cooperation and understanding. On Twitter as @SpelaMa on Instagram as @spela_ma.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.