Evropa (in Schengen) po Parizu

Evropa se dva tedna po napadih v Parizu še vedno sooča s posledicami le-teh. V najbolj ogroženih državah so poostrili varnostne ukrepe, v preteklih dneh pa so v več evropskih državah potekale tudi policijske akcije za prijetje morebitnih drugih teroristov, ki bi lahko pripravljali nove napade. Kakorkoli že, države so se očitno zbudile. Vprašanje je koliko časa bodo dejansko ostale budne. Poleg nacionalnega bujenja, pa bi nekatere države rade videle, da bi se “zbudila” tudi Evropa in v tem pogledu si želijo nekaterih sprememb tudi na evropski ravni. Poleg pospešitve sprejetja enotne evropske zakonodaje o izmenjavi podatkov o letalskih potnikih, nekatere države (še posebej Španija in Francija) vedno glasneje zahtevajo spremembe schengenskih pravil. Kot vedno je za lastne napake, najbolj enostavno kriviti Evropo.

DRŽAVNI UKREPI

Kot je za Evropo običajno so se države na grožnjo odzvale različno, kar je v tem primeru po svoje razumljivo saj niso vse države enako ogrožene. O natančnih ukrepih posameznih držav se ne bi razpisal (za to je poskrbel EurActiv, ki je v enem izmed svojih člankov zbral odgovore posameznih držav na zadnje grožnje). Če na kratko povzamem med glavnimi ukrepi najdemo povečanje nadzora na ulicah (še posebej Francija, Belgija, Italija), onemogočanje odhoda z ozemlja države (Francija), tudi z odvzemom dokumentov (Nemčija) in celo državljanstva (Belgija) ter povečanje pooblastil obveščevalnim agencijam (Velika Britanija, Danska).

Preko držav oz. Evropskega sveta se je nekako zbudila tudi Unija. Donald Tusk je namreč v torkovem nastopu pred evropskimi poslanci le-te pozval naj končno že “deblokirajo” zakonodajo v zbiranju in izmenjavanju podatkov o letalskih potnikih (t. i. PNR zakonodaja), ki bi vzpostavila enotno evropsko zbirko takih podatkov. Podobno zbirko poznajo ZDA (ki jim Evropa na podlagi sporazuma take podatke že posreduje) ter tudi nekatere države EU (med drugim Velika Britanija).

Poleg uvedbe izmenjave podatkov PNR (te podatke v resnici že danes zbirajo letalske družbe, vendar jih ne posredujejo državnim oblastem, do česar bi prišlo v primeru sprejetja novih pravil), pa so nekatere države zahtevale tudi spremembe schengenskih pravil, da bi le-ta omogočala ponovno preverjanje osebnih dokumentov na notranjih mejah Unije.

KAJ SPLOH JE SCHENGEN?

Schengen ljudje največkrat pomešajo s konceptom prostega pretoka oseb znotraj EU. Vendar gre pri obeh za dve različni stvari, ki pa sta vsekakor med seboj povezani. Do prostega pretoka oseb znotraj EU so upravičeni vsi državljani Unije in jim omogoča, da se prosto gibljejo, delajo in živijo znotraj Unije (o tem sem v preteklosti že pisal tukaj). Schengen pa  predstavlja nekakšno nadgradnjo tega načela, saj ljudem omogoča, da se znotraj schengenskega območja (v katerem ni vseh držav EU) premikajo brez ustavljanja na mejnih prehodih. Do prostega pretoka oseb so tako upravičeni tudi prebivalci tistih držav Unije, ki niso del območja (Velika Britanija, Irska, Ciper, Romunija, Bolgarija, Hrvaška), vendar morajo ti ob vstopu na schengensko območje pokazati osebni dokument.

Kljub temu da so notranje mejne kontrole ukinjene, to še ne pomeni, da so ukinjene tudi druge kontrole. Državne oblasti lahko še vedno na svojem ozemlju opravljajo kontrole (tudi na meji oz. obmejnih območjih), ki pa ne smejo biti sistematične. Prav tako lahko posamezne države v primeru varnostne grožnje ponovno uvedejo začasne (največ 30 dnevne) mejne kontrole na mejah.

Da se lahko državljani EU  prosto sprehajamo po schengenskem območju, je potrebno da se na zunanjih mejah tega območja vrši kar se da natančna kontrola vseh tistih, ki na to območje prihajajo oz. iz njega odhajajo. Za podporo temu preverjanju obstaja Schengeski informacijski sistem (SIS) v katerem so zbrani podatki o osebah, ki bi lahko bile udeležene v kakšnem resnem kaznivem dejanju. Ta sistem ni na voljo zgolj mejnim oblastem, temveč tudi drugim državnim oblastem, ki se ukvarjajo s preprečevanjem kriminala (policija, tožilstvo, ipd.).

JE SCHENGEN RES NAJVEČJI PROBLEM …

Bi ponovna uvedba kontrol na notranjih evropskih mejah res povečala varnost oz. omogočila učinkovitejši boj proti terorizmu? Po mnenju največjih nasprotnikov Schengna da. Med njimi je tudi Marine Le Pen, ki je ob robu plenarnega zasedanja Evropskega parlamenta v Strasbourgu prejšnji teden dejala, da je za učinkovit boj proti terorizmu potrebno imeti nadzor nad svojimi mejami. Kot neuspeh Schengna pa je omenila tudi dejstvo, da je uspelo eni osebi, ki je bila povezana z napadalci, preko Španije pobegniti v Turčijo in nato v Sirijo.

Če pustimo ob strani dejstvo, da so pariški napadalci bili francoski državljani (in poznani s strani varnostnih oblasti), lahko trdimo da mejni nadzor francoskih meja po vsej verjetnosti tega napada ne bi preprečil. Se pa lahko strinjam z ugotovijo, da bi mejni nadzor lahko preprečil pobeg te osumljenke. Vendar v to močno dvomim. Zakaj? Če bi francoske oblasti izdale ustrezno opozorilo in ga vnesle v schengenski sistem, bi na katerikoli izstopni točki oblasti lahko ukrepale in to osebo ustavile.  Napaka je torej na francoski strani, tako da tudi nadzor na notranjih mejah ne bi kaj dosti pomagal, če osebe ki opravljajo ta nadzor nimajo ustreznih informacij.

… ALI JE LAHKO CELO REŠITEV?

Pariški napad nas je ponovno spomnil, da je tudi Evropa ogrožena. Dandanes morda bolj kot kadarkoli prej. Kdorkoli misli, da se lahko države s to nevarnostjo spopadejo same pa je precej naiven. Države bi mogle tukaj stopiti skupaj in ne samo simbolično, kot se je to zgodilo na shodu v Parizu, ampak tudi konkretno.

“Unija nudi svojim državljanom območje svobode, varnosti in pravice brez notranjih meja, /…/”. Tako pravi 3(2) člen Pogodbe o Evropski uniji. Njena “dvojčica”, Pogodba o delovanju EU, pa v četrtem členu pravi, da to območje spada med področja deljene pristojnosti. Morda bi bil zato čas, da se države odločijo, da Uniji naložijo kakšno pristojnost več s tega področja. Mislim, da je v interesu vseh nas Evropejcev, da se na našem kontinentu počutimo varne in da lahko živimo naša življenja mirno in običajno.

Raje kot groziti z ukinitvijo nečesa kar nas povezuje in nam daje nek občutek evropske pripadnosti (Schengen) naj države končno presečejo še zadnja nezaupanja, ki jih imajo med seboj in naj združijo svoje obveščevalne podatke. Tukaj nimam v mislih ukinitve nacionalnih obveščevalnih agencij, ampak njihovo povezovanje pod skupnim krilom EU-ja. Kot je pokazal napad v Parizu so podatki obstajali, vendar jih države niso znale (ali morda tudi niso hotele) uporabiti in deliti. Poleg skupnega preventivnega delovanja skozi izmenjavo obveščevalnih podatkov pa bi bil že čas da za spopad z največjimi kriminalnimi dejanji (kamor spada tudi terorizem) pripravimo skupno evropsko policijo, neke vrste Europol 2.0, ki bo imel lastno osebje (policiste), ki bi lahko v primeru hudih kriminalnih dejanj s čezmejnimi razsežnostmi, prevzel vodenje preiskav in po potrebi tudi aretiral in jih pripeljal pred roko pravice. To sta samo dve ideji, o katerih bi bilo potrebno narediti konkretno razpravo in jih tudi uresničiti.

V zadnjih letih mnogi pravijo, da je Evropska unija izgubila kompas, svoj “raison d’être”. Vendar dovolj bi bilo samo, da se spomnimo zakaj je EU v bistvu bila ustanovljena – da zagotovi mir in stabilnost na kontinentu, ki se je v preteklosti vse prevečkrat bojeval sam s seboj oz. med seboj. Če kdaj, mora Evropa sedaj strniti vrste, pozabiti na medsebojne prepire zaradi krize in skupaj nastopiti in zaščititi svoje državljane. Nič več in nič manj.