Prost pretok oseb – temeljna pravica ali “luksuz”?

Prost pretok oseb (oz. delavcev) je star vsaj toliko kolikor je staro evropsko povezovanje in predstavlja eno izmed štirih svoboščin na katerih temelji EU. Nabor pravic in možnosti se je skozi leta, še posebej ob pomoči sodb in razlag Sodišča EU, širil in danes nam ta pravica omogoča, da se lahko preselimo v katerokoli državo EU, tam živimo in delamo. Ko se sprašujemo kaj nam je EU prinesla, lahko brez težav rečemo, da je prost pretok državljanov Unije eden izmed pomembnejših dosežkov. Tako pomemben, da se nam zdi nekaj povsem samoumevnega. Žal pa poteze nekaterih držav (še posebej Velike Britanije, ki bi rada omejila prost pretok državljanov EU) kažejo, da tudi če se nam nekaj zdi samoumevno, si je neprestano treba prizadevati, da takšno tudi ostane.

PROST PRETOK DRŽAVLJANOV – KAJ PRAVI EVROPSKA ZAKONODAJA

Predhodnik prostega pretoka oseb je prost pretok delavcev, zagotovljen s 45. členom Pogodbe o delovanju EU (PDEU). Ta člen omogoča državljanom EU, da se z namenom zaposlitve prosto gibljejo na območju Unije in države kjer delajo, ter da tam tudi bivajo. Prav tako Pogodba prepoveduje kakršnokoli diskriminacijo na podlagi državljanstva.

Koncept prostega pretoka državljanov je širši, saj pravice do prostega gibanja in bivanja razširja na vse državljane EU, hkrati pa tudi precej novejši, saj se prvič pojavi z Maastrichtsko pogodbo kot ena izmed temeljnih pravic iz naslova državljanstva EU (21. člen PDEU). Čeprav širša, pa ima ta pravica tudi nekatere dodatne omejitve.

Te omejitve so navedene v Direktivi 2004/38, ki predstavlja temeljno pravno besedilo, ki ureja prost pretok oseb znotraj EU. Direktiva tako pravico do prebivanja v katerikoli državi članici EU omogoča vsem državljanom EU za obdobje treh mesecev po prihodu v to državo. V tem času osebam ni potrebno izpolnjevati nobene formalnosti, prav tako jim ni treba pridobiti nobenega posebnega dovoljenja.

Po preteku obdobja treh mesecev pa je pravica do bivanja odvisna od ekonomskega statusa osebe – delavci in samozaposleni lahko nadaljujejo z bivanjem brez posebnih zahtev, iskalci zaposlitve v kolikor aktivno iščejo zaposlitev (največ 6 mesecev), študenti in ostale ekonomsko neaktivne osebe (brezposelni, upokojenci, ipd.) pa samo v kolikor lahko dokažejo, da imajo zadostna sredstva za preživljanje in urejeno zdravstveno zavarovanje.

Potem, ko ena oseba na ozemlju druge države zakonito neprekinjeno prebiva 5 let, pridobi pravico do stalnega bivanja v tej državi.

Direktiva obravnava tudi področje socialne pomoči državljanom ter določa kdaj so državljani, ki se preselijo v drugo državo članico, upravičeni do socialne pomoči. Prvo temeljno pravilo pri tem je nediskriminatornost – državljan, ki se priseli ima enake pravice kot državljani države gostiteljice. Kljub temu pa varovalke obstajajo, še posebej v primeru ekonomsko neaktivnih oseb.

V obdobju prvih treh mesecev jim država gostiteljica ni dolžna podeliti pravice do socialne pomoči, po preteku treh mesecev pa ekonomsko neaktivna oseba, ki živi v drugi državi članici in nima dovolj lastnih sredstev za preživljanje tako ali tako nima več pravice do prebivanja v tisti državi. V kolikor je ta oseba sprva imela dovolj sredstev za preživljanje in se ji gospodarski položaj poslabša naknadno, pa mora država gostiteljica njeno prošnjo obravnavati enakovredno, kot v primeru njenih državljanov, saj je oseba predhodno izpolnjevala pogoje za prebivanje.

To “varovalko” je nenazadnje v včerajšnji sodbi v primeru Dano (celotno besedilo sodbe je na voljo tukaj, povzetek pa tukaj) potrdilo tudi Sodišče EU. V tem primeru je romunska državljanka (Dano), ki se je v Nemčijo skupaj s sinom preselila leta 2010, na podlagi načela nediskriminatornosti zahtevala, da ji Nemčija izplača posebno socialno pomoč za iskalce zaposlitve, ki je predvidena za nemške državljane.

Sodišče je v svoji sodbi ugotovilo, da gospa Dano v Nemčijo ni vstopila z namenom iskanja zaposlitve, prav tako ni bila ne v Romuniji, ne v Nemčiji nikoli zaposlena. Sodišče je potrdilo, da lahko državljani drugih držav enako obravnavanje zahtevajo samo v primeru, da na ozemlju države gostiteljice živijo ob spoštovanju pogojev iz direktive 2004/38. To v primeru Dano ne velja, saj ta oseba ni nikoli imela zadostnih sredstev za preživljanje prav tako pa v Nemčijo ni prišla z namenom iskanja zaposlitve.

Sodišče je tako potrdilo določilo direktive, ki državam članicam omogoča sprejetje zakonskih določil za preprečitev zlorabe svojih sistemov socialne varnosti s strani ekonomsko neaktivnih državljanov, ki v državo pridejo z namenom koriščenja pravic socialne varnosti za svoje preživetje.

PROST PRETOK DRŽAVLJANOV – GROŽNJA JAVNIM FINANCAM DRŽAV ČLANIC?

Kljub temu, da zgoraj omenjena direktiva vsebuje jasno določene varovalke za preprečevanje oz. omejevanje zlorabe pravice do prostega pretoka oseb (za njihovo izvrševanje so pristojne posamezne države članice) nekatere države kot glavni (in tudi edini) argument vedno navajajo da priseljenci zlorabljajo te pravice in tako ogrožajo njihove javne finance.

Vendar pa podatki kažejo popolnoma drugačno sliko. Študija, ki jo je lani objavila Evropska komisija je pokazala, da državljani, ki se priselijo iz drugih držav članic v gostujoči državi ne prejemajo socialnih podpor nič pogosteje od državljanov te države, ekonomsko neaktivni državljani pa le izjemoma prejemajo podporo, ki ne izhaja iz dejanskega plačevanja socialnih prispevkov. Neaktivni mobilni državljani EU predstavljajo 1% celotnega prebivalstva EU, od teh pa jih največ 5% (na primeru 11 držav, ki so bile zajete v študijo) prejema posebno socialno podporo.

Hkrati ta študija, kot številne druge študije (seznam in povezava do njih je na voljo tukaj), dokazuje, da delavci iz drugih držav članic v javne blagajne držav gostiteljic vplačajo več dajatev kot pa iz teh blagajn dejansko dobijo ven. Podobno velja tudi za Veliko Britanijo, ki želi uveljaviti omejitve oz. kvote za priseljevanje državljanov držav članic EU in na tak način omejiti prost pretok oseb. Študija, ki jo je nedavno objavil University College London kaže, da so med letoma 2001 in 2011 priseljenci iz drugih držav EU v Veliki Britaniji prispevali 20 milijard funtov (skoraj 25 milijard evrov) k britanskemu gospodarstvu. Priseljenci iz t.i. “starih” držav članic so v povprečju vplačali za 64% davkov več kot so nato dejansko prejeli iz socialnih blagajn, priseljenci iz “novih” držav pa za 12% več.

PROST PRETOK OSEB – TEMELJNA PRAVICA ALI “LUKSUZ”

V nedeljo smo v Evropi praznovali 25. obletnico padca berlinskega zidu, ki je bil uvod v številne spremembe na našem kontinentu. Ob vsakem predlogu, ki ima za cilj omejevanje prostega gibanja Evropejcev znotraj svojega kontinenta moramo imeti v mislih ta dogodek. Seveda ne moremo primerjati med seboj popolne prepovedi prehajanja meje, ki je veljala v času hladne vojne in omejitev koncepta prostega pretoka oseb. Ampak kakršnokoli omejevanje tega koncepta lahko pripelje do gradnje novih zidov – če ne fizičnih, vsekakor tistih v naših glavah.

Tisti, ki skušajo izkoriščevati sistem bodo vedno obstajali. Ampak da bi zaradi njih trpeli tudi tisti, ki temu sistemu veliko in pošteno dajejo nikakor ni prav. Na posameznih državah je, da v celoti izkoristijo možnosti, ki jim jih daje evropska zakonodaja in kaznujejo tiste, ki izkoriščajo sistem. Omejevanje vse povprek je samo dokaz nezmožnosti in nepripravljenosti dejanskega spopadanja s problemom.

Prost pretok oseb je zagotovo ena izmed največjih pridobitev Evropske unije, ki jo je potrebno zaščititi in morda v kakem pogledu tudi še dodatno razširiti. Nikakor pa ne omejiti. Ostati mora temelja pravica vsakega in ne luksuz kakega srečnega posameznika.