Za mnoge čisto navaden dan, za druge dan nesreče, za 129 ljudi pa je žal bil njihov zadnji. Na reakcijo Francije ni bilo treba čakati dolgo, prav tako ta reakcija ni bila nikakršno presenečenje, še posebej ne ob upoštevanju retorike, ki jo je od svojega prvega nastopa v petek zvečer uporabljal francoski predsednik Francois Hollande. Mnenja o koristnosti teh napadov so deljena. Nekateri pravijo, da so ta potrebna, spet drugi, da bodo ti napadi v Siriji prinesli samo še dodatne napade na evropskih tleh. Ne nazadnje pa bo to še dodatno stopnjevalo pritisk beguncev na staro celino. Evropa se je nedvomno znašla v začaranem krogu, iz katerega bo (na žalost) zelo težko kaj kmalu ušla.
Težko je opisati občutke, ki me obhajajo v zadnjih dneh. Še najbolj prisoten je občutek nemoči, ki je tesno povezan z občutkom strahu. Nemoč, ob sprijaznjevanju z dejstvom, da se mi rušijo tla pod nogami, da se mi rušijo evropski ideali v katere verjamem in nenehnem ugotavljanju da se ljudje ne znamo (oz. nočemo) učiti iz svojih napak.
Še bolj pa me skrbi dejstvo, da bi se zaradi tega dogodka Evropejci še dodatno oddaljili drug od drugega. Morda se to v luči prvih odzivov podpore Franciji s strani vseh evropskih držav in dejstva, da je Francija kot prva država v zgodovini EU zaprosila uporabo člena 42(7) Pogodbe o EU (t. i. klavzule o skupni obrambi), zdi pretirano. Ampak, ko se bodo strasti malo umirile, ko se bo čustveno stanje vseh nas malo bolj normaliziralo in bodo politiki spet začeli na polno s svojimi populizmi se bomo samo še dodatno oddaljili.
In nedvomni žrtvi te oddaljitve bosta Schengen in evropska azilna politika. Glede na komentarje, ki so preplavili družbena omrežja v urah po napadih in tudi na dogodke iz tednov pred napadom, na žalost mislim, da bodo takšne omejitve našle veliko podporo pri ljudeh.
Da bo Schengen prva “kolateralna” žrtev tega napada je bilo slutiti že takoj po napadih, še posebej v luči podobnih zahtev iz zadnjih mesecev. To, da je francoski predsednik takoj po napadih dal zapreti meje, da bi preprečili pobeg morebitnih teroristov, je povsem razumljivo in pravilno. Žal, če ne veš koga iščeš, ti še tako neprodušno zaprta meja ne more pomagati. Glavnega osumljenca so francoski policisti namreč kmalu po napadih ustavili, vendar so ga tudi takoj izpustili.
Če bo Schengenski sistem največja politična žrtev, pa bodo begunci največja človeška žrtev. Ljudje po svoji naravi moramo v neki osebi oz. skupini oseb najti dežurnega krivca za to kar se nam dogaja. Begunci, ki v zadnjih mesecih in tednih množično prihajajo v Evropo pa so ravno pravi za to vlogo. Še posebej v luči dejstva, da je eden izmed teroristov v Evropo prišel pomešan med skupino beguncev. Vendar zaradi ene osebe ne smemo posploševati. Še posebej ne v luči dejstva, da so ostali napadalci bili evropski državljani, znani nacionalnim varnostnim silam. Ne nazadnje pa ne gre tudi pozabiti, da begunci odhajajo iz svojih držav ravno zaradi podobnega (če ne še hujšega) nasilja od tistega, ki se je v petek zgodilo v Parizu.
Kakorkoli že, Evropa in predvsem Evropejci se bomo po prejšnjem petku zagotovo spremenili. Bojim se, da bomo postali še bolj zaprti, nezaupljivi in nestrpni. V ZDA je po terorističnih napadih 11. septembra obveljajo, da je potrebno za zmago nad teroristi sprejeti določene ukrepe, ki bodo posegli tudi v osebne svobode posameznika.
“Raje kot groziti z ukinitvijo nečesa kar nas povezuje in nam daje nek občutek evropske pripadnosti (Schengen) naj države končno presečejo še zadnja nezaupanja, ki jih imajo med seboj in naj združijo svoje obveščevalne podatke. Tukaj nimam v mislih ukinitve nacionalnih obveščevalnih agencij, ampak njihovo povezovanje pod skupnim krilom EU-ja. Kot je pokazal napad v Parizu so podatki obstajali, vendar jih države niso znale (ali morda tudi niso hotele) uporabiti in deliti. Poleg skupnega preventivnega delovanja skozi izmenjavo obveščevalnih podatkov pa bi bil že čas da za spopad z največjimi kriminalnimi dejanji (kamor spada tudi terorizem) pripravimo skupno evropsko policijo, neke vrste Europol 2.0, ki bo imel lastno osebje (policiste), ki bi lahko v primeru hudih kriminalnih dejanj s čezmejnimi razsežnostmi, prevzel vodenje preiskav in po potrebi tudi aretiral in jih pripeljal pred roko pravice.”
“Sedaj se morajo države članice odločiti kako želijo naprej. Možnosti sta samo dve. Popolna opustitev /Schengeskega režima/, ki bi nas ponovno pripeljala v čase dolgih kolon na mejah, omejenega gibanja znotraj našega kontinenta in nepotrebnega izoliranja ali pa dokončno oblikovanje pravega in popolno delujočega skupnega prostora s skupno zunanjo mejo pod nadzorom nadnacionalne strukture, ki bo enakopravno zagotavljala nadzor in varovanje zunanje meje. Vmesne možnosti ni.”
Prvi citat je iz mojega odziva na napad na uredništvo Charlie Hebdoja januarja letos, drugi pa ob vzpostavljanju začasnih kontrol ob začetku begunske krize septembra letos. Kaj ko bi se torej, preden se še dodatno zapremo sami vase, poskušali dodatno povezati. Zapiranje (notranjih) meja in iskanje dežurnega krivca predstavlja zgolj slabo tolažbo, zaradi katere ne bomo nič bolj varni. Prej nasprotno. Bodo pa tisti, ki jim očitno gremo na živce slavili, saj jim bo tako uspelo spremeniti naše navade.
EU360 