Podnebne spremembe: Kaj lahko ponudi Evropa

Včeraj je v New Yorku v okviru zasedanja Generalne Skupščine združenih narodov (OZN) potekal tudi Vrh o podnebnih spremembah. Generalni sekretar OZN, Ban Ki-Moon, ga je sklical z namenom, da bi to perečo tematiko ponovno postavil na vrh dnevnega reda preko 120 svetovnih voditeljev, čeprav je zasedanje na to temo v okviru Kyotskega protokola predvideno tudi za konec leta. V New Yorku Evropsko unijo predstavljajo še trenutni Predsednik Evropske komisije José Manuel Barroso, komisarka za podnebne spremembe Connie Hedegaard ter komisar za razvojno pomoč Andris Piebalgs. Ali lahko Evropa s svojim zgledom spodbudi ostale države,  da resneje ukrepajo na področju podnebnih spremeb? Katere politike ima EU za to na voljo?  No, Ban Ki-Moon je svoj denar raje stavil na Leonarda Di Capria.

Leo je v svojem govoru povedal, da “podnebne spremembe niso le histerija, temveč dejstvo”. To dokazuje tudi vrsta študij, ki so jih v preteklih letih pripravile mednarodne organizacije in inštitucije, kot so evropski CEPS,  ameriška EPA in svetovna IPCC. Slovenski ARSO na svoji spletni strani zapiše, da so “raziskave podnebnih sprememb postale ena izmed najbolj pomembnih sodobnih aplikacij podnebnih podatkov; največji izziv je ločiti med spremembami, ki so posledica človekove dejavnosti in naravnimi podnebnimi spremembami.” Kakorkoli že, prekomerno izkoriščanje narave in neomejeno onesnaževanje zagotovo ne prispevata k zdravemu delovanju našega planeta. V tem so si enotni tudi svetovni voditelji, pri čemer velikokrat izgleda, da so  prav Evropski tisti najbolj aktivni v prepričevanju kolegov iz ostalih držav k aktivnejši podnebni politiki. Evropska unija ima za boj proti podnebnim spremembam in prilagajanje nanje na voljo svoje podnebne politike.

EVROPSKA PODNEBNA POLITIKA

Preprečevanje nevarnih podnebnih sprememb je strateška prioriteta Evropske unije, je zapisano na straneh Evropske komisije. Unija je zato po eni strani oblikovala politike za boj proti podnebnim spremembam, po drugi strani pa mehanizme ta prilagajanje neizbežnim posledicam podnebnih sprememb. V tem prispevku so predstavljene le prve. O slednjih bo govora v prihodnjih blogih, v povezavi z razvojnimi politikami EU.

Države članice Evropske unije in predstavniki Unije kot celote na področju podnebnih sprememb tudi nenehno spodbujajo ostale države, da sledijo zgeldu EU. V zadnjih letih se okoljska politika Unije vedno bolj vrti okoli združevanja zelenih tehnologij ter manjšanja emisij toplogrednih plinov. Na tak način bi se naj ustvaril pozitiven učinek na gospodarstvo, oblikovanje novih delovnih mest in izboljšanje konkurenčnosti EU.

Ne glede na to, da je okoljska politika, pod katero spadajo tudi podnebne spremembe, v 4. členu Lizbonske pogodbe določena za “deljeno pristojnost” držav članic in Unije, so v preteklosti na evropski ravni nastali nekateri pomembni dokumenti, ki vsebujejo okoljske cilje in nekatere mehanizme za doseganje teh ciljev. Vsa zakonodaja pa je seveda podvržena spremembam, dopolnitvam, prilagoditvam. Ne glede na to, da podnebni cilji Evropske unije temeljijo na študijah in priporočilih strokovnjakov, so ti podvrženi tudi politični dinamiki v državah članicah in Evropskem parlamentu ter svetovnemu dogajanju.

KOLIKOKRAT SMO SLIŠALI 20-20-20

Leta 2007 so voditelji držav članic EU določili tri ključne cilje, ki naj bi Evropo popeljali v energetsko učinkovito nizkoogljično gospodarstvo:

• 20% zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov do leta 2020 glede na ravni iz leta 1990
• 20% povečanje deleža energije iz obnovljivih virov do leta 2020
• 20% izboljšanje energetske učinkovitosti Unije do 2020

V kolikor bi se ostala velika svetovna gospodatszva zavezala, da zmanjšajo svoje izpuste skladno s principom proporcionalnosti, je bila Evropska unija pripravljena svoje zaveze glede izpustov toplogrednih plinov do leta 2020 povečati na 30%.

Mehanizmi za doseganje ciljev so bili oblikovani v okviru “Energetsko-podnebnega svežnja”, sprejetega leta 2009. Če povzamemo:

• Cilj doseganja zmanjšanja izpustov temelji na dveh mehanizmih
  a)      trgovanju z ogljičnimi kuponi (emissions trading scheme, ETS), ki jih za svoje izpuste prejme ali kupi industrija. Cena je določena glede na vnaprej izračunano kapico (zgornjo mejo). Sem spadajo predvsem težke industrije oziroma večji onesnaževalci.
  b)     nacionalnih ciljih za sektorje, ki niso vključeni v shemo ETS, kot so transport, stavbe in kmetijstvo.

• Cilj doseganja ustrezne ravni energije iz obnovljivih virov se izvaja na podlagi nacionalnih ciljev, pri čemer je vsaka država odgovorna za doseganje svojega cilja, vsaka pa je svojo zavezo dobila na podlagi že obstoječe uporabe obnovljivih virov in infrastrukture.

• Cilj izboljšanja energetske učinkovitosti v stavbah je dobil svoj mehanizem šele z Direktivo o energetski učinkovitosti, sprejeto leta 2011, kjer so bile določene zaveze za države pri obnovi stavb.

POTEM PA 30-30-30?

Evropska komisija je v začetku letošnjega leta predstavila zakonodajni sveženj, v katerem predlaga okvir podnebno-energetskih politik do leta 2030. Morda je želela komisarka za podnebne spremembe le nadgraditi prejšnje cilje na 30-30-30, saj je kot cilj novega dokumenta določila spodbujati nadaljnji napredek pri prehodu na nizkoogljično gospodarstvo ter vzpostaviti konkurenčen in varen energetski sistem. Dodala pa je nov element evropskemu boju proti podnebnim spremembam. Naenkrat so postale pomembne tudi cene energije in cenovno dostopna energija vsem potrošnikom, zanesljivejša oskrba Evropske unije z energijo in manjša odvisnost Evropske unije od uvoza.

Poleg tega predlog vsebuje zavezujoč cilj zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2030 za 40 % glede na raven iz leta 1990, zavezujoč cilj za vsaj 27 % delež energije iz obnovljivih virov v celotni EU, napoved revizije Direktive o energetski učinkovitosti konec leta 2014, predlog za prenovo sistema EU za trgovanje z emisijami (ETS), predlog novih kazalnikov za ocenjevanje napredka  ter novega sistema upravljanja na podlagi nacionalnih načrtov. Evropski parlament starega sklica je sicer sprejel dokument z mnenjem o predlogu Komisije, vendar se bodo zakonodajni dokumenti sprejemali v novem sklicu parlamenta, najverjetneje že pred koncem prve polovice mandata.

GLAS EVROPE V SVETU – MEHKA MOČ

Evropska unija redno opozarja na svojo prisotnost na globalnem podiju, ko gre za razprave o podnebnih spremembah. Predstavniki Unije so prisotni in se v njenem imenu tudi pogajajo na rednih letnih okvirnih konvencijah OZN za podnebne spremembe (UNFCCC, COP), ki so bile oblikovane po podpisu Kyotskega protokola leta 1997. Letošnja konferenca COP se bo odvila decembra v Limi, Peruju. V prihodnjem letu bodo voditelji držav celotnega sveta poiskusili v Parizu sprejeti nov zavezujoč dogovor za boj proti podnebnim spremebam.

Evropska unija je do sedaj vodila z zgledom. Žal pa le stežka prepričuje večja svetovna gospodarstva, da se ji pridružijo k tako robustnim politikam zmanjševanja izpustov, energetske učinkovitosti ter uporave obnovljivih virov energije. ZDA so šele lansko leto začele z resnejšo politiko na področju podnebnih sprememb, večja hitro rastoča gospodarstva kot so Kitajska, Indija in Brazilija, pa dodane vrednosti delovanja na tem področju še ne vidijo. Pred voditelji Evropske unije je torej še ogromno težkega dela, pogajanj, predstavitev in razlaganja. A preko suverenosti držav se ne da iti in Unija bo morala za prijaznejši odnos ljudi do narave in čistejši ter varnejši Svet čim boljše izkoristiti svoje najljubše in verjetno tudi najučinkovitejše orodje – soft power.