O glavnem mestu Evropske unije velikokrat razmišljamo kot o brezobrazni prestolnici, nebesih za birokrate, ki pišejo nerazumljiva pravna in tehnična besedila in nam odgovarjajo na prav takšne načine. Malokdaj pa pomislimo, da je Bruselj najverjetneje izjemno unikatno mesto ne le v Evropi ampak kar na celem svetu in premalokrat se ga primerja z Washingtonom DC. Bruselj je namreč mnogo več kot le čebelnjak uradnikov. Je center političnega dogajanja v Evropi in eno izmed najpomembnejših mest za lobiste iz različnih držav članic. Bruselj vsekakor ni brezosebno in brezizrazno mesto. Bruselj so ljudje, študentje, praktikanti, lobisti, politiki, nevladniki in uradniki.
Lahko bi rekli, da je Bruselj mesto, ki je imelo skozi zgodovino kar dosti sreče. To, kar je danes Belgija, je bilo v preteklosti območje na eni najpomembnejših trgovskih poti s severa proti jugu. Nato je belgijski kralj vladal nad orgomnimi ozemlji v Afriki, vključujoč z izjemno bogatim Kongom. Sedaj pa je Belgija, že sama po sebi tako izjemno komplicirana država, po vrhu vsega še prestolnica Evropske unije. Bruselj dostikrat označujemo kot sivo in nezanimivo mesto. Kar načeloma po mojem mnenju tudi je. Namreč podnebje ni najbolj prijetno, večino leta nad mestom visijo težki sivi oblaki in lahko se ti zgodi, da je potrebno zaradi tega imeti cel dan prižgane luči. Tudi dež in veter nista tujca v glavnem mestu Evrope. In pa da je nezanimivo, saj turiste ponavadi najbolj privabi cvetlična preproga, ki jo na glavnem trgu položijo vsaki dve leti, in pa Delirium, pivnica, kjer najdemo preko 300 vrst razlilčnih belgijskih piv. Nato pa se napotijo naprej proti Bruge ali Ghentu. Prav tako v Bruslju ne potekajo dogodki visoke mode kot v Parizu ali Londonu in večina velikih koncertov se dogaja v flamski prestolnici Antwerpen. Skratka, zakaj bi si nekdo želel svoje življenje preseliti iz sončnega podnebja južne Evrope v to temačno mesto, katerega glavna turistična atrakcija je “Fantek, ki lula”?
Prav zato, ker Bruselj ni le mesto. Bruselj je fenomen, balonček in izjema. V Bruslju živi ogromno število narodnosti, ne le iz Evrope temveč celega sveta, čeprav so prav Evropejci, ki živijo v »Evro balončku« najbolj zanimivi. Zanimivi so zato, ker se ne počutijo, da so priseljenci v Bruslju. Pravijo, da so »ekspati«. Počutijo se kot doma, saj večina previvalcev Evropske četrti med krožiščem Schuman in trgom Jourdan, ni iz Belgije. Večina jih dela za institucije Evropske unije ali podjetja, ki tako ali drugače delajo na področju zadev EU. Evro ekspati v Bruslju so posebna skupnost, nekako podobna Erasmus skupnosti na evropskih univerzah. Evro skupnost dela po svojem urniku, ima svoje navade in se druži med seboj. To ustvarja nekakšen občutek pripadnosti, kjer so vsi različni, a hkrati vsi enaki. Evropa v malem bi lahko rekli.
In med temi Evro ekspati so tako politiki, ki sedijo v Evropskem parlamentu, kot tudi komisarji, vodje kabinetov, svetovalci, asistenti, vojaški atašeji, diplomati z veleposlaništev držav članic, pravniki, lobisti z najrazličnejših področij, novinarji nacionalnih medijskih hiš in privatniki. Pa da ne pozabimo na pripravnike in študente, ki tako zelo zavzeto opravljajo svoj študij ali prvo zaposlitev v Euro balončku.
Bruselj je center političnega dogajanja v Evropi. Ne Pariz, ne London in ne Berlin. Nobena od evropskih držav danes ne more več trditi, da se mednarodna politika oblikuje v njeni prestolnici. Bruselj je namreč najbolj praktična destinacija, saj so visoki uradniki in politiki tam skoraj dnevno in redno, zato lahko izkoristijo svoje proste urice za neuradne pogovore in dogovore. Ne smemo se več slepiti. Če nekoga v Bruslju v nekem trenutku ni, ga ne bo namesto njega/nje nihče zastopal. Vsaka država mora za namene svojih nacionalnih interesov poskrbeti za prezenco/prisotnost v prestolnici Evrope, da ne postane pozabljena pri pogajalski mizi.
V Bruslju je služba del osebne izkaznice posameznika. Od kod prihajaš je manj pomembno kot to, kaj počneš in kakšno je tvoje ozadje. Število jezikov se šteje v 3+ in vedno več je Evro otročičkov. Velika večina Evro ekspatov, predvsem mladih, je izjemno ambiciozna in ozračje je polno optimizma, tudi konkurence in rivalstva, a predvsem občutka, da je vse mogoče. Ni enostavno najti in dobiti dobro službo, vendar se da. Morda ne v prvem letu, ampak ni nemogoče. Velja prepričanje, da se je potrebno potruditi in da se splača potruditi. In čeprav ne mine dan, ko se ekspati ne bi pritoževali nad Belgijo, Belgijci in belgijskim sistemom, globoko v sebi vedo, da verjetno ne bi mogli najti druge države v Evrpi, ki bi jih (verjetno delno tudi zaradi svoje nonšalantonosti) pustila pri miru in jim dovolila, da živijo skoraj kot doma.
In nenazadnje so Evro ekspati dinamična skupina, ki se lahko na prvi pogled hitro zameri ali prikupi zunanjemu opazovalcu. Izpedejo lahko kot preveč vsiljivi ali pa izjemno odprti in prijetni. Odvisno od percepcije. Hitro navezujejo stike, tako poslovne kot osebne. Kmalu te povabijo na pijačo, da se vključiš v novo družbo. In neprestano se kregajo o političnih in EU zadevah, kot jih vidijo s svoje perspektive. Čeprav so verjetno najdelje od nacionalistov, vendar v tovrstnih pogovorih uživajo. Imajo izrazito sposobnost, da se poskušajo vživeti v razmišljanje, argumente in čustva sogovorca. Nenazadnje je to del službe.
Bruselj so ljudje in njihova energija. Brez »Evropejcev« Bruselj ne bi bil to kar je. Če ga boste obiskali turistično ali poslovno, se ne pozabite sprehoditi skozi Evropsko četrt, pojesti zrezek v grškem Kosmosu spiti kavo Illy v Cafe Italiano…. in obrok zaključiti z odločnimi belgijskimi pralineji.
Ko se ekspat vrne v državo, kjer je odraščal, pa se tudi doma počuti kot tujec. Vse je potrebno začeti na novo, stiki s prijatelji iz preteklosti so šibkejši in namesto hitrega povabila na druženje se soočajo z ustaljenimi skupinami prijateljev, ki niso navajene novih prišlekov. Službe izgledajo rigidne in nastajajo s šumi v komunikaciji. Kot da sporazumevanje ne bi potekalo v maternem jeziku. A kdo bi lahko komurkoli karkoli očital. Način življenja ekspatov je težko izvoziti v posamezne države članice. In tega se zavedamo in vemo tudi, da se ustaljene poti in vzorci v neki državi ne spremenijo čez noč. Poskušamo razumeti naše kopatriote in se od njih ponovno učiti preživetja v naši lastni domovini. A hkrati ne moremo izkoreniniti naše izkušnje Bruslja. Niti je ne želimo, saj bi nas to oropalo dela naše identitete. Zato bomo izjemno veseli, če boste tu in tam radovedni in poskusili razumeti, kako življenje v Bruslju vpliva na posameznika in kaj lahko evro ekspati doprinesemo lastni državi ob selitvi domov.
EU360 