Gospod Juncker, EU vojska nikoli ne bo NATO

V ponedeljek je predsednik Evropske komisije, Jean-Claude Juncker, presenetil z izjavo, da bi morala Evropska unija kot odgovor na vse večjo agresivnost Rusije združiti svoje vojaške zmogljivosti po vzoru NATA. Po mnenju Junckerja, znanega podpornika nadaljnjih integracij evropskih držav, namreč v očeh našega sosedstva v tem času ne moremo več ostati kredibilni, če svojih vrednot ne bomo znali braniti s pomočjo skupnih oboroženih sil. Reakcije držav članic so bile precej burne in hkrati zadržane. Vendar, ali bi nekoč lahko obstajala prihodnost, ko bi Evropsko unijo branili vojaki z modro-zlatimi zastavicami na uniformah? Morda bi v trenutnih razmerah, ko putinova Rusija vedno bolj kaže mišice, in ko se islamski režim Daesh vse bolj širi na Bližnjem vzhodu, bil pravi čas, da države EU naredijo korak naprej in združijo svoje vojake pod skupno streho?

Vendar, ali je model NATA resnično najprimernejši?

opening_ceremony_kicks_off_eufor_exercise_quick_response_2013_3_20130416_1250137109
Vir: euforbih.org

 

Ideja predsednika Evropske komisije sicer ni nova in v nekaterih primerih vojaki držav članic EU že sodelujejo v skupnih operacijah pod evropsko zastavo. Je pa tovrstna akrobacija predsednika Komisije zanimiva v času, ko se države članice EU ne morejo dogovoriti o mnogih drugih, civilnih in enostavnejših zadevah. Varnost države in vojska namreč spadata med tista področja, ki so za države najbolj občutljiva, saj pomembno prispevajo k njihovemu občutku in definiciji suverenosti.

KAKO ŽE SODELUJEMO – EVROPSKA OBRAMBNA POLITIKA 

Prvi predlogi za oblikovanje skupne obrambe izvirajo že iz leta 1952, še pred podpisom Rimske pogodbe, ki je ustanovila Evropsko gospodarsko skupnost. Namreč takrat so se zahodnoevropske države še kako zelo zavedale potrebe po skupni obrambi v primeru napada (verjetno pričakovanega z Vzhoda). Ta projekt se je imenoval Evropska obrambna skupnost (European Defence Community, EDC) in podpirale so ga tudi Združene države Amerike. Vendar ideja nikoli ni bila realizirana, večinoma zaradi deljenega javnega mnenja v Franciji in Italiji ter nasprotovanju skandinavskih držav. Poleg tega slabih deset let po koncu druge svetovne vojne Zahodna Nemčija še ni uživala potrebnega zaupanja s strani svojih zahodnoevropskih partnerjev.

Sčasoma pa so članice EU počasi začenjale sodelovati tudi na področju obrambe in sedaj je v členu 24(1) Lizbonske pogodbe določeno, da ima Unija pristojnosti tudi na področju skupne zunanje in varnostne politike, ki se dotikajo vprašanj varnosti Unije, vključno s postopnim oblikovanjem skupne obrambne politike, ki lahko vodi do skupne obrambe. Člen 42(1) nadalje poudarja, da se varnostna in obrambna politika Unije oblikuje na podlagi že obstoječih kapacitet držav članic, ki jih lahko Unija uporabi za misije izven njenega ozemlja za vzdržavenje miru, preprečevanje konfliktov in krepitev mednarodne varnosti skladno z določili Listine Združenih narodov.  Za Junckerja pa je trenutno najpomembnejši člen Lizbonske pogodbe 42(2), ki pravi, da lahko Unija oblikuje svojo lastno obrambno politiko, ko se tako odloči Evropski svet in ko takšno odločitev potrdijo (ratificirajo) vse države članice.

Na podlagi tovrstnih (in podobnih predhodnih) določil prava EU, države članice že sodelujejo v številnih misijah, pri čemer so najpomembnejše “Evrovojske”:

  • Eurofor, ki združuje vojaške zmogljivosti Španije, Francije, Italije in Potrugalske;
  • Eurocorps, ki združuje kopenske vojske Nemčije, Belgije, Španije, Francije in Luksemburga;
  • Euromarfor, ki združuje mornarice Španije, Francije, Italije in Portugalske;
  • European Air Group, ki združuje zračne sile Nemčije, Belgije, Španije, Francije, Italije, Nizozemske in Združenega kraljestva.

Misije evropskih vojaških in civilnih zmogljivosti trenutno delujejo v Evropi, Afriki in Aziji.

CSDP Missions
Vir: eeas.europa.eu

 

Več informacij o skupni varnostni in obrambni politiki je na voljo tukaj.

JE MODEL NATA RES NAJBOLJŠI, GOSPOD JUNCKER?

Glede na njegove izjave in posledične reakcije držav članic, je imel Juncker najverjetneje v mislih združevanje vojsk držav EU po modelu Organizacije Severnoatlantske pogodbe (North Atlantic Treaty Organisation, NATO), kjer države prispevajo svoje zmogljivosti, ko je to potrebno, in se dogovarajajo o vodstvu misij pod poveljstvom ene države. Čeprav je res, da je večina držav članic EU tudi članic NATA, pa obstajajo tudi članice NATA, ki niso članice EU, na primer Turčija, Albanija in ZDA. Vojska EU bi tako postala ekskluziven klub le za države članice EU, kamor bi se verjetno slednje vključevale po želji, saj ne smemo pozabiti, da so nekatere države članice EU nevtralne (npr. Avstrija in Danska). Zato bi v tem primeru verjetno prav slednje izbrale, da ostanejo izven vojaške integracije.

Vendar ali je model NATA najboljši za vojaško sodelovanje držav članic EU? Res je, da Lizbonska pogodba v členu 42(7) vsebuje določilo o obveznosti do pomoči v primeru zunanjega napada na državo članico. Na srečo nobeni državi članici tega določila še ni bilo potrebno citirati pri prošnji za morebitno vojaško pomoč. Ampak, kaj bi se zgodilo v tem primeru? Koliko časa bi bilo potrebnega, da bi Evropski svet sprejel odločitev o pomoči? Bi bil NATO hitrejši? Ali morda nacionalne države niso več edini primeren akter za posedovanje in upravljanje z vojaškimi silami?

en.killproject.lv
Vir: en.killproject.lv

Kljub mojemu pacifističnemu prepričanju in z vsem spoštovanjem do predsednika Junckerja bi si v tem primeru upala trditi, da je oblikovanje vojske EU mogoče le, če oblikujemo “pravo” vojsko, z resničnim skupnim poveljstvom, ki ne bi bila odvisna od soglasno sprejetih odločitev 28 (ali več) držav članic z 28 (ali več) vojaškimi tradicijami, zmogljivostmi in proračuni. Prvič zato, ker bi oblikovanje EU vojske po modelu NATA lahko pomenilo veliko mero nezadovoljstva v tej zahodni organizaciji (verjetno predvsem s strani ZDA), saj bi lahko EU vojsko videli kot neposredno konkurenco, poleg tega pa države članice EU najverjetneje v trenutnih gospodarskih razmerah ne bi imele zadostnih sredstev za financiranje obeh. S tem bi bil na slabšem tako NATO kot tudi EU in vojaško sodelovanje bi postalo izbira kluba po potrebi in glede na ugodnosti. In drugič zato, ker je EU mnogo več kot NATO. Če resnično želimo nadaljevati integracijo v smeri oblikovanja skupnosti, kjer bo vojna v prihodnosti ne le nepredstavljiva, temveč tudi fizično nemogoča, moramo oblikovati skupne sile, ki nas bodo branile pred morebitnimi nevarnostmi od zunaj ter nas hkrati varovale pred samimi sabo in ki ne bodo temeljile na ad hoc soglasnih odločitvah držav, temveč bodo del hitre, učinkovite in moderne varnostne in obrambne politike.

V vsakem primeru je skupna EU vojska stvar dolgoročne prihodnosti in se ne bo oblikovala čez noč. Vendar, če jo želimo oblikovati, naredimo to konkretno in prav. NATO lahko služi za zgled, vsekakor pa ne kot edini model.

Advertisements

Avtor: Špela Majcen Marušič

I am a Slovenian EU affairs analyst, proud member of the Charles Darwin promotion at the College of Europe with experience in the European Parliament and the UN Refugee Agency. I believe that a kinder world can be created through cooperation and understanding. We are not as different as we tend to believe. You can follow me on Twitter @SpelaMa.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s