Težko sem našel navdih za pisanje tega. Zadnja dva dneva sem namreč v vrtincu različnih nasprotujočih si občutkov. Jeza, strah, nemoč, hvaležnost, skrb, sovražnost, nestrpnost. Vsi so prisotni. Jeza, da je do tega dogodka prišlo in da ga oblasti niso preprečile. Strah, da se bodo podobne stvari ponovile. Nemoč, ker vem da sam ne morem ničesar storiti, da se take stvari ne bi dogajale. Hvaležnost, da me trenutno ni v Bruslju in da sem na varnem in hvaležnost do tistih, ki so se spomnili name in me poklicali ali poslali sporočilo, da bi ugotovili, če je z menoj vse v redu. Sovražnost, do tistih, ki so to storili. In ne nazadnje me daje tudi nestrpnost. Nestrpnost do tistih, ki to dovoljujejo.
Nisem pa presenečen. Če sem pošten, sem atentat prej ali slej pričakoval. Še posebej po dogodkih iz zadnjega novembra. Nisem pa pričakoval, da bodo napadali točno teh lokacij. Metro postaja Schuman, ki se nahaja neposredno pod sedežem Evropske komisije in glavna železniška postaja sta se mi zdeli bolj smiselni in simbolni.
Kakorkoli, življenje v Bruslju bo teklo naprej. Tudi moje. Po velikonočnih praznikih se vračam spet “tja gor”. Nekje v glavi si ponavljam, da se moje navade ne bodo spremenile. Vendar pa podzavestno dobro vem, da bosta prisotna tudi strah in še posebej nezaupanje. Ko bom šel na metro bom verjetno, vsaj na začetku, bolj na trnih in od glave do pet pregledal tiste, ki bodo vstopili v vagon.
Nikakor pa ne bom krivde za vse te moje občutke in dogajanje prevalil na kakšno določeno versko ali narodnostno skupino. Zanj so krivi zgolj in samo tisti, ki so si v svojih glavah napletli idejo, da s tem ko ubijejo nekoga dosegajo nek višji cilj, ki jih bo pripeljal do večnega življenja. Upam, da bo to večno življenje še bolj bedno in ničvredno od tega, ki ga pustijo za seboj.
EU360 