Zadnji vrh voditeljev EU je pokazal kaj je največji problem evropskih držav. Določanje prednosti. Namesto, da bi se ukvarjale s pomembnimi zadevami, so tokrat večino zasedanja in celoten “podaljšek” namenili drugorazredni temi. Prav ste prebrali. Vprašanje ali bo Velika Britanija ostala v EU ali ne, je trenutno drugorazrednega pomena. Obstoj ali propad Evropske unije namreč ni odvisen od t. i. Brexita, tj. odhoda Velike Britanije iz Unije, temveč od tega, kako bodo države skupaj sposobne rešiti begunsko dramo in njene vzroke v Siriji in drugod na Bližnjem Vzhodu ter Afriki, ki so že dodobra načele povezanost in kredibilnost evropskega projekta.
Kakšen je torej četrtkov in petkov izplen? Na področju begunske krize so voditelji pregledali dosedanje “ukrepanje”, ponovili potrebo po doslednem izvajanju že dogovorjenih ukrepov (vključno s sporazumom med EU in Turčijo) ter se dogovorili, da bodo nadaljevali s pripravami za naslednji vrh, na katerem bodo na podlagi podrobnejših ocen lahko začrtali smernice in sprejeli nove odločitve.
Dogovarjanje o ukrepanju na področju begunske krize (kjer so med drugim pregledali razmere v Siriji in Libiji) je bilo vključeno v prvi del zasedanja in delovno večerjo. Slednja pa se je kmalu preusmerila v glavno tematiko tokratnega vrha – nov dogovor z Veliko Britanijo, ki naj bi slednji omogočil poseben status znotraj Evropske unije.
BRITANSKI “REFORMNI” DOGOVOR
Končni dogovor (natančen povzetek britanskih zahtev, predlogov predsednika Tuska in končnega dogovora si lahko ogledate v pregledu, ki ga je pripravil POLITICO) je precej podoben zadnjemu Tuskovemu predlogu. Pri ekonomskem upravljanju je tako določeno, da ima EU več valut (ne samo evro), da ne-evrske države ne morejo onemogočiti nadaljnje integracije in ne morejo nositi stroškov morebitnih evrskih kriz, lahko pa od držav z evrom zahtevajo razpravo o zakonodaji, ki bi lahko ogrozila njihovo stabilnost.
V primeru konkurečnosti so se države zavezale k polnemu oblikovanju in krepitvi notranjega trga in k oblikovanju konkretnih korakov proti boljšemu upravljanju. Tudi na področju suverenosti ni bistvenih odstopanj. Koncept vse tesnejše zveze se ne nanaša na Veliko Britanijo, prav tako pa priznava da slednja ni zavezana nadaljnjim integracijam.
Kot pričakovano pa je bil najbolj trd oreh del glede socialnih pravic državljanov Unije, ki živijo in delijo v drugi državi. Višina otroških dodatkov bo tako odvisna od standarda države kjer otrok živi (to “indeksiranje” bo za obstoječe prejemnike začelo veljati šele leta 2020), zasilna zavora pa bi omogočila državi, da omeji dostop do socialnih dajatev, za katere se ne plačujejo prispevki, za največ štiri leta od začetka zaposlitve. Zasilna zavora bi lahko veljala največ sedem let, brez možnosti njenega podaljšanja.
KONEC DOBER, VSE DOBRO?
Kljub doseženemu dogovoru pa to še ne pomeni, da je izstop Velike Britanije preprečen. Potem ko je britanskemu premierju Davidu Cameronu uspelo prepričati evropske voditelje, pa je sedaj pred njim najtežja naloga – prepričati Britance. 23. junija bodo namreč o prihodnosti svoje države znotraj ali izven EU odločali britanski volivci. Izid referenduma pa je vse prej kot gotov.
Čeprav je Cameronu po sklenitvi dogovora na svojo stran uspelo dobiti številne pomembne člane svojega kabineta (med njimi tudi precej evroskeptično notranjo ministrico Thereso May), je po drugi strani izgubil podporo izjemno priljubljenega londonskega župana Borisa Johnsona, ki je v nedeljo napovedal, da bo na referendumu glasoval za izstop.
Ali so bila pogajanja zares uspešna bo torej znano po junijskem referendumu. Sedaj je na Britancih, da se odločijo, kje želijo biti. Evropska komisija je že napovedala, da ne bo posegala v predreferendumsko kampanjo. Zagotovo gre za pametno potezo, še posebej v luči dejstva, da bi lahko kakršenkoli komentar s strani Bruslja bil v Londonu razumljen napačno.
BREXIT – ZAČETEK KONCA EU?
Mnogi vidijo v odhodu Velike Britanije začetek konca Evropske unije. V primeru uspešnosti referenduma je podobne razprave v svoji državi napovedal tudi češki predsednik vlade Bohuslav Sobotka. Vendar pa je za prihodnji obstoj Evropske unije in ne nazadnje tudi evropskih držav bolj pomembno kako bodo slednje rešile begunsko krizo. Ne glede na vse proti begunske proteste, ki se v zadnjih tednih dogajajo po Evropi (in na žalost tudi v Sloveniji), se prihodi beguncev ne bodo ustavili. Vsaj dokler ne bo rešen vzrok zanje.
Če bi predsednika Evropskega sveta in Evropske komisije toliko naporov kot sta jih vložila v pogajanja za ugoditev Veliki Britaniji, vložila v prepričevanje vseh evropskih držav naj pripravijo in začnejo izvajati delujočo skupno evropsko azilno politiko, bi se Evropski uniji in njenim državljanom lahko začeli pisati boljši časi.
Namesto tega pa so naši voditelji prejšnji četrtek in petek samo izgubljali svoj čas, saj lahko rečemo, da niso dosegli ničesar. Begunska kriza se samo še stopnjuje, obstoja Velike Britanije znotraj Unije pa jim tudi ni uspelo stoodstotno zagotoviti. Ampak, saj tega smo od naših državnih voditeljev že vajeni.
EU360 