Schengen je (klinično) mrtev. Donald Tusk je prejšnji teden rekel, da imajo države članice še dva meseca časa, da rešijo območje brez nadzora notranjih meja. Vendar je Schengen počasi začel umirati, ko je prva njegova država lani jeseni ponovno začela izvajati nadzor na njenih mejah. Takrat je bilo rečeno, da bo nadzor samo začasne narave, ponedeljkovo neformalno srečanje notranjih ministrov v Amsterdamu, pa je dalo znake, da temu ne bo tako. Nekatere države so namreč od Komisije zahtevale naj pripravi pravno podlago za uveljavitev 26. člena Schengenskega sporazuma, ki omogoča podaljšanje nadzora na notranjih mejah do obdobja dveh let. Prva domina je torej pada. V kolikor bo tudi dokončno padla pa bo samo vprašanje časa, kdaj ji bo sledila naslednja.
Države so se torej odločile, da bodo v imenu zagotavljanja varnosti žrtvovale Schengen in pravico Evropejcev da se po svojem kontinentu prosto, brez nepotrebnih kontrol, sprehajamo in živimo. Marsikdo bo sedaj rekel, da situacija v kateri smo, zahteva izredne ukrepe, saj bomo lahko samo tako zagotovili varnost Evropejcev, ki jih ogrožajo priseljenci od drugod. Vendar je tako mišljenje popolnoma zgrešeno in neproduktivno, predvsem pa ne bo povečalo varnosti v Evropi. Prej nasprotno, saj se bo povečal pritisk na vseh mejnih območjih, tako zunanjih kot notranjih.
Kar me najbolj moti glede ponedeljkovega neformalnega srečanja notranjih ministrov v Amsterdamu je to, da v nobene sporočilu oz. poročanju nisem zasledil, da bi ministri razpravljali o decembrskem predlogu Komisije. Le-ta je namreč pred iztekom lanskega leta predlagala ustanovitev evropske mejne in obalne straže, ki bi okrepila omejene pristojnosti agencije Frontex, ki praktično nima nobene konkretne možnosti za posredovanje na zunanji meji, čeprav je bila ustanovljena ravno zaradi tega. Vendar da bi razpravljali o tem predlogu ne duha ne sluha.
Smo pa poleg zahteve po podaljšanju nadzora na notranjih mejah na zasedanju ponovno slišali tudi veliko medsebojnih obtoževanj, še posebej na račun Grčije, ki so ji nekatere države članice (npr. Avstrija) zagrozile z izgonom iz schengenskega območja, če ne bo dosledno spoštovala schengenskih pravil. Tem kritikam se je včeraj pridružila še Evropska komisija, ki je obravnavala osnutek ocenjevanja spoštovanja schengenskih pravil s strani Grčije. Poročilo, pripravljeno s strani strokovnjakov iz držav članic, Komisije in agencije Frontex, naj bi kazalo “da Grčija resno zanemarja svoje obveznosti in da obstajajo resne pomanjkljivosti pri izvajanju nadzora na zunanjih mejah, ki jih morajo grški organi odpraviti.”
Osnutek poročila mora sedaj obravnavati schengenski ocenjevalni odbor, ki bo Komisiji podal svoje mnenje, slednja pa ga bo dokončno sprejela. V kolikor bodo v poročilu ugotovili, da Grčija resno zanemarja svoje obveznosti, lahko Komisija Svetu predlaga priporočila, ki jih mora Grčija uresničiti v treh mesecih (po sprejetju na Svetu). V kolikor Grčija morebitnih priporočil ne bi upoštevala in ne bi ukrenila nič, lahko Komisija začne s postopkom v okviru 26. člena schengenskega zakonika in tako da zeleno luč za ponovno uvedbo kontrol na notranjih mejah ene ali več držav.
Ne glede na ugotovitve poročila, pa je takšno obnašanje s strani ostalih držav popolnoma nesprejemljivo. Od ostalih schengenskih držav, še posebej tistih, ki se nahajajo bolj v “notranjosti” območja, bi pričakoval, da bodo Grčiji priskočili na pomoč in ji ponudili ustrezno kadrovsko in materialno pomoč. Ne nazadnje so mejne države tiste, na katerih stoji največja odgovornost za zaščito celotne meje, da lahko tako notranje države brez skrbi opustijo kontrolo na notranjih mejah. Poleg tega pa bi tudi pričakoval, da bi se države zmigale in začele pod nujno obravnavati predlog Komisije za ustanovitev skupne mejne in obalne straže, ki predstavlja zagotovo pomemben, če ne najpomembnejši, del sestavljanke za zaščito zunanje meje.
Prva domina torej pada. Ne upam si reči ali jo je še vedno možno dvigniti pokonci in preprečiti da podre še drugo, tretjo, četrto, idr. Na žalost pa me (ne)ukrepanje držav ne navdaja s prevelikim optimizmom. Namesto da bi stopile skupaj (kar zahteva precej napora in požiranja nacionalnih egov) se vedno bolj zapirajo same vase in nekoordinirano sprejemajo neke ukrepe.
Te dni sta minili dve leti odkar so v mojem domačem Solkanu podrli nekdanji mejni prehod. Simbolno dejanje za katerega sem upal, da bo počasi prinesel večje povezovanje. Na žalost pa se vedno bolj bojim, da ga bodo kmalu spet postavljali. Z njim pa se bodo vrnile kolone, kontrole, zavrnitve in strah. Si res želite živeti v taki Evropi (in Sloveniji)? Jaz nikakor ne.
EU360 