V nedavnih razpravah o migracijski politiki, priseljevanju, azilantih, gospodarski krizi in internacionalizaciji evropskih politik Evropejci nemalokdaj pozabimo na naš sosednji kontinent in njegov potencial v svetovnem gospodarskem, političnem in tudi kulturnem razvoju. Kolonizacija je v Afriki pustila pečate, ki jih poskušajo nekateri narodi razdreti šele v zadnjem času, hkarti pa je med afriškimi in evropskimi državami oblikovala vezi, ki vzdržujejo odnose še danes. Evroska unija je največji donator humanitarne pomoči v Afriki, hkrati pa se ima od črnega kontinenta ogromno za naučiti.
Evropska unija ima sicer do zunanje politike z afriškim kontinentom zelo razvejan odnos. Namreč Afrika vključuje tako države Severne Afrike (Južnega Sredozemlja), ki so članice Evro-sredozemskih povezav, razvite Južnoafriške republike, Subsaharske afrike ter skupine držav AKP (Afrika, Karibi, Pacifik), ki je nastala kot ena najbolj očitnih posledic dekolonizacije nekdanjih predvsem britanskih in francoskih teritorijev.
Zato odnose med EU in Afriko ureja mreža bilateralnih in multilateralnih dogovorov, ki vključuje široko paleto politik od gospodarskega sodelovanja, do političnega sodelovanja, kulture in znanosti ter razvojne pomoči.
Sporazum iz Cotonouja je bil podpisan po izteku predhodnih Lomejskih konvencij in je ključni dokument, ki določa pravno podlago za odnose med EU in 79 državami iz skupine držav AKP. Vsebinsko pa sporazum vsebuje določbe o razvojnem sodelovanju in trgovini, v skladu s katerimi ima 99,5 % izdelkov iz držav AKP prost dostop do evropskega trga. Sporazum iz Cotonouja je veljaven 20 let, spremenjen je bil že dvakrat in sicer za namen priznavanja pristojnosti Mednarodnega kazenskega sodišča. Cilj sporazuma iz Cotonouja je izkoreninjenje revščine s celovitejšim vključevanjem držav AKP v svetovno gospodarstvo. Ta sporazum uporablja izraz „partnerstvo“, poudarja obojestransko zavezo in odgovornost ter politični dialog, človekove pravice, demokracijo in dobro upravljanje.
Konec leta 2007 pa je bila podpisala tudi Skupna strategija Afrika-EU, ki zajema splošna določila politike EU do 54 afriških držav. Skupaj so jo sprejeli evropski in afriški voditelji, vsebinsko pa zajema nadgradnjo razvojnega sodelovanja z vključevanjem vprašanj v skupnem interesu (npr. delovna mesta in trgovina), cilj učinkovite obravnave svetovnih izzivov (npr. preseljevanje, podnebne spremembe, mir in varnost), podporo prizadevanja Afrike za spodbujanje medregionalnih in celinskih odzivov na te pomembne izzive ter prizadevanje za za partnerstvo, osredotočeno na ljudi, kar bi zagotovilo boljše sodelovanje afriških in evropskih državljanov. Za namene doseganja teh ciljev je strategija vupostavila osem tematskih partnerstev, ki konkretno predvidevajo in upravljajo sodelovanje na področjih: Mir in varnost; Demokratično upravljanje in človekove pravice; Trgovina, regionalno vključevanje in infrastrultura; Razvojni cilji tisočletja; Energetika; Podnebne spremembe in okolje; Migracije, mobilnost in zaposlovanje ter Znanost, informacijska družba in vesolje.
Na področju razvojnega sodelovanja EU ostaja najpomembnejša donatorica Afriki. Sodelovanje poteka prek različnih finančnih instrumentov, med katerimi je najpomembnejši Evropski razvojni sklad, junija 2013 pa je skupni svet ministrov AKP-EU odobril finančna sredstva v višini 31,5 milijarde EUR za razvojno sodelovanje v obdobju 2014–2020. ERS pokriva vse afriške države, ki so podpisnice sporazuma iz Cotonouja, razen Južne Afrike, katere sredstva za sodelovanje prihajajo iz instrumenta EU za razvojno sodelovanje. Drugi finančni instrumenti za Afriko so evropski instrument sosedstva za severno Afriko, tematski instrumenti instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja (globalne javne dobrine in izzivi, civilna družba ter lokalni organi) in evropski instrument za demokracijo in človekove pravice.
Nenazadnje pa ima EU tudi razvite trgovinske odnose z Afriko. Z državami Zahodne Afrike tako potekajo pogajanja na tehnični ravni, ki bi lahko v kratkem pripeljale do sporazuma o gospodarskem partnerstvu. Od Osrednjeafriških države je bil Kamerun edina država, ki je januarja 2009 podpisala začasni sporazum o gospodarskem partnerstvu z EU. Iz regije Vzhodne in južne Afrike so začasni sporazum o gospodarskem partnerstvu podpisale štiri države v regiji (Mavricius, Sejšeli, Zimbabve in Madagaskar), iz vzhodnoafriške skupnosti pa so visoki uradniki iz Burundija, Ruande, Tanzanije, Kenije in Ugande leta 2014 sklenili celovit regionalni sporazum o gospodarskem partnerstvu. Nenazadnje pa so prav tako leta 2014 uspešno zaključila pogajanja o sporazum o gospodarskem partnerstvu tudi Bocvana, Lesoto, Svazi in Mozambik.
Afrika je fascinanten kontinent, poln raznolikih kultur, jezikov in toplih ljudi. In najverjetneje tudi poln potenciala za sodelovanje z Evropsko unijo in njenimi državami članicami, če bodo to le znale izkoristiti. Za ta namen pa se je potrebno otresti tistih predsodkov, ki izhajajo iz kolonialnih časov ter sprejeti partnerje s kontinenta v našem južnem sosedstvu kot takšne, kot dejansko so. Enakovredne in enakopravne. Le tako lahko skupaj z razvijajočo se Afriko gradimo skupno prihodnost po načelu “hakuna matata”.
Več informacij o odnosih EU-Afrika je na voljo tukaj in tukaj.
EU360 