Odnosi EU-Rusija: prihaja zima

Na vzhodni meji Evropske unije se razprostira največja svetovna država po površini ozemlja, Rusija. Nekoč vzhodna velesila je danes v rokah Vladimirja Putina, neke vrste “izvoljenega” despota, ki v zadnjih tednih Evropi vedno bolj obrača hrbet. Z ukinitvijo projekta Južni tok, ki bi v EU pripeljal dodatne količine ruskega plina se je začelo novo, hladnejše obdobje evropsko-ruskih odnosov. Preberite, kaj pomenijo ruski sosedje za Evropsko unijo, katere stvari partnerki razdvajata in zakaj nismo bolj živčni zaradi opustitve projekta Južni tok.

EU-RUSIJA: NEZAUPLJIVI PARTNERICI

Rusija je največja soseda Evropske unije in njena tretja največja trgovinska partnerica, njeni energenti pa predstavljajo velik delež uvoza na evropski trg.

Čeprav imajo države članice z Rusijo različno razvite zunanjepolitične odnose, je bila prav skupna strategija za Rusijo prva zunanja politika Evropske unije že v 90. letih prejšnjega stoletja v obliki Sporazuma o partnerstvu in sodelovanju. Temu je botroval konec hladne vojne in najverjetneje želja zahodnoevropske integracije, da z Rusijo (naslednjico razpadle Sovjetske zveze) vzdržujeje kolikor se le da prijazne odnose. Članice takratne Evropske unije so verjetno hitro razumele, da so skupaj močnejše kot vsaka zase, in da lahko vojaški moči Rusije kontrirajo le z združitvijo lastnih političnih instrumentov.

Trenutno sodelovanje EU-Rusija temelji na štirih področjih, poimenovanih skupni prostori (common spaces):

• gospodarstvo in okolje,
• svoboda, varnost in pravica,
• zunanja varnost,
• raziskave in izobraževanje, vključno s kulturo.

Leta 2008 so se začela pogajanja med EU in Rusijo za nadgradnjo obstoječega Sporazuma iz leta 1994. Nov dogovor bi naj zajemal bolj celovita področja za sodelovanje ter pravno zavezujoča določila na področjih političnega dialoga, varnosti, svobode, gospodarskega sodelovanja, raziskav, izobraževanja in kulture ter drugo. Najnovejše poročilo o napredku na omenjenih področjih najdete tukaj. Predvsem pa so v ospredje stopile tematike vladavine prava in sodstva.

Več informacij o odnosih EU-Rusija lahko najdete na straneh  Službe EU za zunanje delovanje.

UKRAJINA – BOJKOTIRAJMO SE

Evropska zunanja politika razpolaga z vsto instrumentov, s katerimi poskuša vplivati na tretje države v primerih, kjer se z njihovimi dejanji ne strinja. Ker EU nima svoje vojske in načeloma vojaške intervencije niti niso skladne z njeno filozofijo, se najpogosteje poslužuje tako imenovanih mehkih pristopov, ki vključujejo tudi sankcije. Slednje so lahko naprejene na državo, za najbolj učinkovite pa veljajo tiste sankcije, ki targetirajo ključne posameznike, odgovorne za nastalo situacijo.

V primeru Ukrajinske krize je EU kot odgovor na priključitev Krimskega polotoka s strani Rusije in namensko destabilizacijo razmer v Ukrajini, sprejela vrsto sankcij:

• Prenehanje vizumskih pogovorov,
• prenehanje pogajanj o novem sporazumu EU-Rusija,
• prenehanje izvajanja programov EU-Rusija (tudi s strani Evropske investicijske banke in Evropske centralne banke),
• omejitev dostopa evropskih kapitalskih trgov za določene ruske akterje (na primer prepoved delovanja storitev nekaterih ruskih bank na evropskem bančnem trgu),
• omejitev izmenjave informacij in določenih vrst tehnologij (tudi na področju energetike),
• omejitev uvoza določenih ruskih pridelkov in izdelkov,
• omejitev sodelovanja na področju obrambe (tako na primer Francija ni dostavila izdelane vojaške ladje, ki jo je Rusija od nje naročila še pred začetkom krize v Ukrajini),
• prepoved poslovanja in investicij s Krimom/Sebastopolom,
• prepoved potovanj in zamrznitev premoženja določenih ključnih oseb.

Seveda je Rusija sprejela povračilne ukrepe in prepovedala uvoz nekaterih evropskih pridelkov v Rusijo, a hujših posledic ni bilo čutiti. Morda smo bili zaradi tega Evropejci prisiljeni kupiti kaj več domačega sadja in zelenjave, ki so ga kmetovalci prodali po nižji ceni. Več o tem si lahko preberete na EurActiv in EPthinktank.

Več informacij o sankcijah v povezavi z ukrajinsko krizo najdete tukaj in tukaj.

JUŽNI TOK – KAZANJE MIŠIC

Zadnja poteza ruskega predsednika Vladimirja Putina je bila napoved ukinitve projekta Južni tok. To je plinovod, ki bi naj v južno Evropo pripeljal ruski plin. Razloge, ki jih je Putin navedel za to odločitev si lahko preberte v Prispevku “Evropski pregled – Propad Južnega toka, skorajšnja prepoved GSO in belgijski krompir“. Po poročanju Euobserver, se je Predsednik Evropske komisije, Jean-Claude Juncker, na informacijo o ukinitvi projekta odzval z izjavo, da “Putin blefira” in želi prestrašiti Evropsko unijo ter izsiliti nekoliko miru glede Ukrajinske krize in nenehnega pritoževanja evropskih voditeljev čez Rusijo.

Po eni strani bi lahko rekli, da je Južni tok “ubila” prav Evropska unija sama s svojimi notranjimi pravili glede monopolov na energetskem trgu (poroča tudi Euobserver).  Namreč pravila EU določajo, da mora biti infrastruktura na voljo vsem ponudnikom. Ruski Gazprom pa svojih plinovodov ni bil pripravljen deliti z ostalimi morebitnimi interesenti. Hkrati je Evropska komisija pred kratkim dosegla, da tudi uradno nadzira dogovore posameznih držav članic z zunanjimi partnerji na področju energetske infrastrukture. Vsak dogovor mora biti javljen na Evropsko komisijo, ki preveri skladnost tovrstnega dogovora s pravili skupne zakonodaje EU.

Verjetno Rusi niso pričakovali, da bo Evropa vzela svoja pravila tako resno in morda so si želeli, da se Evropejci ustrašimo hladne zime. A žal (oziroma na našo srečo) jim letošnja topla zima ni ravno na roko. In evropski voditelji imajo že ogromno idej, kako plin, ki bi ga dobili preko Južnega toka, nadomestiti z lastnimi alternativnimi viri energije  ali pa viri energije starih  in novih tujih partnerjev.