Lansirana mi je sicer bila ideja, da napišem nekaj o Prešernu, našem “ta veselem kulturnem prazniku” in evropski zakonodaji na področju alkohola (naloga: najdi povezavo med tremi področji). Pa sem se nekako spotaknila ob drugo novico. Zato tokrat preberite o tem, zakaj ostale države članice Francijo vidijo kot “enfant gâché” (razvajenega otroka), kako so francoski politiki v preteklosti izrabljali evropski institucionalni sistem in zakaj kmetijska politika še vedno predstavlja zajeten delež proračuna.
O našem Francetu pa ob kakšni drugi priložnosti. V kakšni drugi povezavi. Zato nas spremljajte še naprej.
AH, LA FRANCE
Vsaka država članica Evropske unije je enkratna in unikatna. Čeprav skupaj tvorijo del celote, je potrebno včasih pogledati znotraj nacionanih meja, da razumemo dogajanja na evropski ravni. Pokukajmo danes v Francijo. Danes je v eropskih medijih prevladovala novica, da je Francija dobila poseben tretma pri proračunskih pravilih in bo imela dodatne tri meseca, da svoj budžet primerno uredi. Pa je to prva izjema za Francijo? Nikakor ne. Poglejmo, zakaj.
Res je, da mi je Francija še posebej pri srcu. Že od takrat, ko sem se začela učiti njhovega jezika in kulture. Namreč, ko se učiš francoski jezik, se ne moreš izgoniti tudi rednim “predavanjem” o francoski civilizaciji in kulturi. Ja, tako oni pravijo temu: “civilizacija in kultura”. Kar nam verjetno že dosti pove o narodni psihi Francozinj in Francozov. Nekako se imajo za posebne. malo več vredne in včasih znajo biti tudi naduti. A zmeraj so tisti kul otrok v šoli, ki šprica ure pouka, pa na koncu še vedno zdela razred z dokaj dobrim uspehom. Če na hitro pogledamo razvoj Evropske unije, najdemo veliko število primerov, ko so si Francozi izborili “izjemo” (seveda so si razne izjeme izborile tudi druge države članice, predvsem Velika Britanija, a o tem kdaj drugič). Večinoma je šlo za načelne izjeme, politične poteze in vehementne argumente.
BREZ FRANCIJE NE BI BILO EVROPE
Na začetku Evropske unije je bila Francija. Brez heca. Francoski minister za zunanje zadeve, Robert Schuman, je bil tisti, ki je podal prvi konkretni predlog za povezovanje evropskih držav z namenom mirnega sobivanja po drugi svetovni vojni. 9. maja 1950 je predlagal, da se oblikuje sistem, ki bo preprečil novo vojno med zgodovinskima sovražnicama: Francijo in Nemčijo. In tako je nastal zametek današnje Evropske unije – Evropska skupnost za premog in jeklo. Francozi so tako postali “gonilo” Evrope, skupaj z Nemčijo. Lahko bi rekli, da sta Francija in Nemčija pravzaprav skupaj motor evropskih integracij in združujeta francosko kreativnost in bohemski način življenja z nemško delovnostjo in resnostjo.
Tekom desetletij je Francosko-nemški tandem krmaril Evropo. Bilateralni odnosi so se sicer tu in tam malček nakrhali, a dvojec ni popustil in vedno znova nekako našel energijo za sodelovanje. verjetno vsi poznamo francoska imena, ki so zaznamovala nadaljnje evropske integracije: Jean Monnet, François Miterrand, Jacques Delors, Louise Weiss.
Če pa se slišijo zgornji odstavki zelo rožnato, je potrebno vedeti, da nobena država v evropsko integracijo ne vstopi iz nesebičnih interesov in da vsaka od držav članic, predvsem pa tiste stare in večje, točne vedo, kaj hočejo. In še predvsem Francija zna svoje želje povedati in svoje cilje doseči na zelo teatralne načine.
GENERAL DE GAULLE: PRINCIP JE PRINCIP
Po drugi svetovni vojni je Francijo vodil general, ki si je tekom vojne prislužil gromozanski ugled in slavo. Charles de Gaulle, po katerem je danes poimenovano glavno letališče Pariza, je bil močan politik, hkrati pa tudi dokaj velik nacionalist in predvsem ni maral Britancev. Ko je Velika Britanija zaprosila za članstvo v takratni Evropski gospodarski skupnosti in je že zaključila pogajanja za vstop, je Général de Gaulle njegovo članstvo enostavno zavrnil. Dvakrat. Prvič leta 1963 in drugič (po istem postopku) leta 1967. Iz principa. Ker je menil, da je Velika Britanija “trojanski konj”, ki bo uničil Evropsko skupnost. Kakorkoli že, ko je njegovo funkcijo prevzel Georges Pompidou, je Velika Britanija smela vstopiti v Evropsko družino. Morda bi se svojih težkih začetkov morali Britanci spomniti prav letos, ko govorijo o izstopu iz EU.
Leta 1965 pa je Général de Gaulle “ušpičil še eno”. Zaradi nestrinjanja s spremembami na pdoročju kmetijske politike se skoraj eno leto ni udeleževal zasedanj predsednikov in premierjev držav članic. V tistem času so se vse odločitve sprejemale s soglasjem, to je torej pomenilo, da brez francoske delegacije ni mogla biti sprejeta nobena odločitev. Evropska integracija je bila na “pavzi”, to obdobje pa je dobilo ime “crise de la chaise vide” (kriza praznega stola).
STRASBOURG IN FRANCOSKI JEZIK
Francozi so še posebej ponosni na svojo zgodovino in jezik. Strasbourg, mestece v Alzaciji na meji z Nemčijo, je bil izbran za drugi sedež Evropskega parlamenta zaradi svoje simbolične lege. In verjetno je potrebno Franciji čestitati, da jim je ta aranžma uspelo zagovarjati in vzdržati status quo vse do danes. V praksi namreč Strasbourg pomeni, da se enkrat mesečno skoraj celotno osebje Evropskega pralamenta za en teden preseli iz Bruslja na “drugi sedež”. Uradna kampanja “Single Seat” predstavlja grozljivo visoke številke glede nepotrebnih financ, okoljskih posledic in posledic na zdravje zaposlenih zaradi te francoske izjeme.
Kar pa se tiče francoskega jezika, ta počasi izginja iz vsakodnevnih pogovorov na bruseljskih koridorjih. Zamenjala ga je veliko enostavnejša, a toliko manj spevna, angleščina. Namreč za razliko od starih držav članic, katerih prebivalci so se zaradi lastnih jezikov (italijančine, španščine, portugalščine) enostavno naučili francosko, smo novinci iz srednje in vzhodne Evrope bolj naklonjeni angleščini. Francoščina kot diplomatski jezik v EU počasi zamira. Kljub temu pa je lahko zelo uporabno orodje pri organizaciji in pogajanjih znotraj institucij.
EXCEPTION FRANÇAISE, KI JE VSEM V PRID
Včasih francoska obsedenost z lastno kulturo prinese pozitivne posledice za celotno Evropsko družino. Tako je na primer francoska delegacija skočila v zrak, ko se je v pogajanjih o prostotrgovinskem sporazumu z ZDA (Transatlantic Trade and Investment Partnership, TTIP) začelo govoriti o filmski industriji. Toliko hrupa so naredili, da je bilo ustrezno upoštevano pravilo “kulturne specifike”, kar pomeni, da se mora kultura tretirati drugače kot ostali proizvodi. Tudi to pravilo so oblikovali Francozi, in že leta 1993 v okviru predhodnice Svetovne trgovinske organizacije (Wrold Trade Organization, WTO) zapisali, da je potrebno podpirati in gojiti kulturno raznolikost Evrope in sveta. Zaradi francoske trme je sedaj v pogajanjih z ZDA zavarovana filmska industrija celotne Evropske unije.
Na koncu naj še enkrat poudarim, da v nobenem primeru ni Francija edina država, ki se dogovarja za izjeme in so ji te tudi odobrene. Evropska unija je v veliko pogledih “menu à la carte“, kjer se morajo države članice držati skupnih pravil, v kolikor pa bi pravilo pomembno negativno vplivalo na njihov tako imenovani “nacionalni interes”, pa lahko prosijo za izjemo. In ja, to pravilo je nastalo kot posledica francoskega praznega stola že leta 1965. Ne glede na vse, pa Francija ostaja ključna partnerica v Evropski uniji, kot jo poznamo danes in pričakujemo lahko, da bo še naprej igrala pomembno gonilno vlogo v evropskih integracijah.
EU360 