Skupna kmetijska politika – “Gospa” politika EU

Lahko bi rekli, da je skupna kmetijska politika (SKP) Evropske unije mama številnim politikam, ki so se razvile v preteklih desetletjih. Hkrati je to ena najstarejših skupnih politik, ki še danes dviguje veliko prahu in je povod za številne proteste pred poslopji Evropske komisije in Evropskega parlamenta. Nenazadnje ji je v proračunu EU namrenjen debel zalogaj sredstev.

Danes preberite:

• Kdaj in zakaj je nastala skupna kmetijska politika,
• Ali je zanjo resnično namenjenega več kot pol proračuna EU,
• Kako je kmetijska politika dobila nove vidike in kaj pomeni razvoj podeželja,
• Zakaj se je v dvigalu Evropske komisije pojavila živa krava in zakaj je bil Evropski parlament pošprican z mlekom,
• Kdo je bil Sicco Mansholt.

MAMA MARSIKATERE EVROPSKE POLITIKE

Skupna kmetijska politika (SKP) je resnično Gospa med evropskimi politikami. Bila je ustanovljena že leta 1962, kratkih pet let po ratifikaciji Rimske pogodbe o Evropski gospodarski skupnosti (predhodnici Evropske unije) in je bila dolga leta tudi edina zares celovita politika EU. Utrla je pot marsikateri kasnejši politiki EU, saj je zastavila nekatere temelje za enotni trg, ki je nastal 30 let pozneje, zaradi sistema enotnih cen tega trga pa je SKP morala zanj oblikovati lastno valuto, t. i. „obračunsko enoto“, daljno predhodnico evra.

SKP je bila oblikovana v luči časa. Po drugi svetovni vojni Evropa namreč ni pridelala dovolj hrane, da bi bila samozadostna. Nekatera živila so bila v nekaterih državah Evropske gospodarske skupnosti (EGS) še vedno omejena. Zato so se voditevlji držav članic EGS odločili oblikovati skupen sistem podpor kmetom, da bi jim pomagali povečati produktivnost in izboljšali njihov finančni položaj. V 60. letih je namreč večina malih kmetov še ročno molzla krave in travo kosila s kosami. Zato se je prva generacija SKP osredotočala predvsem na subvencije za nakup opreme, obnove kmetijskih objektov in pridobitev boljših semen in gnojil. SKP je postavila tudi sistem minimalnih odkupnih cen za posamezne pridelke, večji zaslužek pa je kmetom kmalu omogočil tudi pridobivanje bančnih posojil in pridelava hrane se je povečevala.

V 70. letih se je kot posledica SKP začelo pridelovati več hrane, kot je bilo potrebno. Zaradi določenih minimalnih cen, so se pojavili dragi presežki poljščin in kmetijskih izdelkov. Trajalo pa je kar desetletje, da so bili sprejeti ukrepi za večjo uskladitev pridelave s povpraševanjem na trgu. Prvi korak za zmanjšanje presežkov so bile leta 1984 količinske omejitve za proizvodnjo mleka. Leta 1992 pa je bil narejen preskok v miselnosti na področju SKP.

OD SKP DO RAZVOJA PODEŽELJA

Zaradi prevelike količine proizvodov, ki so postajali predragi zaradi cenovnih podpor, je bila nujno potrebna reforma mišljenja v okviru SKP. V 90. letih se je politika preoblikovala ter se preusmerila iz izključno dogodkovne podpore tudi v podporo trgu ter razvoj podeželja. Pri dohodkovni podpori se z neposrednimi plačili kmetom ne zagotavlja samo osnovni dohodek, temveč tudi okoljske javne dobrine. V kolikor pride do nepredvidljivih ali neugodnih vremenskih razmer ali nesreč, ki negativno vplivajo na pridelke se z različnimi finančnimi instrumenti zagotavlja podpora trgu, ki je v primeru kmetijstva bolj nepredvidljiv od ostalih. Na področju razvoja podeželja pa države članice oblikujejo nacionalne (včasih tudi regionalne) programe razvoja za obravnavo posebnih potreb in izzivov, s katerimi se soočajo podeželska območja. Pri tem imajo imajo proste roke pri reševanju najpomembnejših vprašanj na svojem ozemlju.

Skupna kmetijska politika se v veliki večini financira iz proračuna EU. Dohodkovna podpora je določena v večletnem finančnem okviru (7 let), kmetje pa so že vnaprej seznanjeni z višino razpoložljivih sredstev. Prav tako se iz proračuna EU financira tudi podpora trgu. Razvoj podeželja pa temelji na večletnem načrtovanju in sofinanciranju držav članic. SKP porabi približno 40 % proračunskih sredstev EU, kar je občutno zmanjšanje s 75% proračuna EU pred tridesetimi leti. Če pa stroške SKP ocenimo v okviru vseh javnih izdatkov EU, pa predstavlja le 1% slednjih (v letu 2014 je bilo to po podatkih Evropske komisije približno 58 milijar EUR).

Predstavljajte si, da ste ob ustanovitvi SKP dobivali čudovite subvencije. In, da vam nato začnejo te privilegije jemati, 30 let nenehno krčijo proračun in določajo nove kvote. Verjetno ne bi bili najbolj zadovoljni. Prav tako svoje nestrinjanje izražajo evropski kmetje. In to večinoma v Bruslju, pred institucijami, ki so odgovorne za pripravo in sprejemanje zakonodaje. Tako so na primer novembra 2012 jezni kmetje v Evropski parlament zmetali jajca in ga pošpricali z mlekom , v 80. letih 20. stoletja pa so protestniki, po pripovedovanjih uradnikov v Bruslju, v stavbo Generalnega direktorata za kmetijstvo Evropske komisije z dvigalom poslali kar živo kravo!

REFORMA ZA 2020

SKP je bila predmet prilagajanja, preoblikovanja in dopolnjevanja skladno s potrebami časa in trga. Zadnje velike reforme so bile izvedene leta 2003 in leta 2008 z namenom, da se modernizira kmetijski sektor in se ga usmeri v trg. Glede na strategijo Europa 2020, pa bo SKP v prihodnosti igrala še vrsto dodatnih, novih vlog. Gre predvsem za stvari, ki jih kmetijska politika lahko doprinese k inteligentni, vzdržni in vključujoči rasti gospodatsva EU kot celote. Hkrati pa mora SKP v bodočnosti upoštevati razlike med pogoji in politikami svojih držav članic. Za namen dopolnitve in razvoja novih aspektov SKP je potekala javna razprava, ki se je zaključila poleti 2010. Na podlagi rezultatov posvetovanja in izmenjave mnenj v Svetu EU in Evropskem parlamentu, je Evropska komisija nato predstavila svoje Sporočilo »SKP do leta 2020«, kjer predstavlja načrte za prihodost te skupne politike, leto za tem pa še pravnomočen predlog zakonodaje. Slednji je bil po dolgotrajnih pogajanjih sprejet konec leta 2013 v obliki štirih Uredb, ki zajemajo nova pravila SKP ter določila za prehodno obdobje. Uredbe predvidevajo tudi oblikovanje nekaterih podzakonskih aktov (delegiranih aktov), pri čemer je bil prvi sveženj slednjih sprejet marca 2014.

SKP sedaj upošteva pričakovanja družbe in pomeni daljnosežne spremembe: neposredna podpora bo pravičnejša in bolj ekološko usmerjena, položaj kmetov v verigi preskrbe s hrano se bo okrepil, politika bo v celoti postala učinkovitejša in preglednejša. SKP bo tako še naprej imela ključno vlogo pri doseganju skupnega cilja: pametne, trajnostne in vključujoče gospodarske rasti.

SICCO MANSHOLT: Brez njega, ne bi bilo SKP

Sicco Mansholt je bil nizozemski kmetovalec in politik ter glavni arhitekt kmetijske politike Evrope. Na dolgih pogajanjih, ki so se zaključila leta 1962, je opredelil ključne elemente na podlagi zagotovljenih cen in skupnega financiranja med državami članicami. Leta 1968 je daljnovidni Mansholt opozoril na prihajajoče presežke in potrebo po hitrem ukrepanju za posodobitev kmetijstva in povečanje učinkovitosti. Več si lahko preberete tukaj.

Viri in več informacij o SKP je na voljo v zloženki Evropske komisije o zgodovini in stanju v SKP, na uradnih straneh Generalnega direktorata za kmetijstvo Evropske komisije in straneh Večletnega finančnega okvira EU.