Izbiro in potrditev predsednika Evropske komisije ureja 17(7) člen Pogodbe o Evropski uniji. Prvi odstavek tega člena določa, da kandidata za predsednika Komisije predlaga Evropski svet (s kvalificirano večino). Pri tem mora Evropski svet upoštevati volitve v Evropski parlament, s Parlamentom pa se mora tudi posvetovati. Predsednika Komisije dokončno potrdi oz. izvoli Evropski parlament z absolutno večino (376 glasov).
Vlogo Parlamenta in Evropskega sveta dodatno pojasnjuje tudi Deklaracija št. 11 o členih 17(6) in 17(7) Pogodbe o EU, ki pravi da sta obe instituciji odgovorni za nemoten potek postopka za izvolitev predsednika Komisije. Predstavniki obeh se morajo pred odločitvijo posvetovati o kandidatu, ki naj bi bil najprimernejši, pri tem pa morajo upoštevati strokovne izkušnje kandidata in (spet) volitve v Evropski parlament.
Parlament je svoje že povedal v torek 27. maja. Konferenca predsednikov (organ, ki ga sestavljajo predsednik Parlamenta in predsedniki političnih skupin) je Evropski svet že pozvala, naj večino v Parlamentu najprej poišče Jean Claude Juncker, kot kandidat politične skupine, ki je prejela največ glasov.
Istega dne se je na izrednem neformalnem vrhu sestal tudi Evropski svet, ki je predsedniku Hermanu Van Rompuyu dal mandat da s Parlamentom začne posvetovanja glede kandidata za predsednika Komisije. Ob robu vrha so nekateri voditelji vlad že izrazili svoje nestrinjanje s Junckerjem. Poleg britanskega premierja Davida Camerona, madžarskega premierja Viktorja Orbana, švedskega premierja Frederika Reinfeldta in nizozemskega premierja Marka Rutteja, je imenovanju Junckerja sprva nasprotovala tudi nemška kanclerka Angela Merkel, ki pa si je vmes že premislila in ga tudi uradno podprla. Ob vrhu zasedanja je tako bilo večkrat rečeno, da se lahko išče še druge kandidate.
Kandidat za predsednika Komisije mora biti znan do sredine julija. Med 14. in 17. julijem bo namreč potekalo plenarno zasedanje Evropskega parlamenta, na katerem naj bi o kandidatu za predsednika Komisije glasovali poslanci. Če ga podprejo se bodo v avgustu in septembru zvrstila zaslišanja kandidatov za komisarje (ki jih v medsebojnem soglasju z izvoljenim predsednikom Komisije sprejme Svet), do končnega glasovanja o celotni Komisiji pa naj bi prišlo v oktobru oz. novembru. Za izvolitev Komisije je potrebna navadna večina poslancev. V kolikor pa kandidat za predsednika Komisije ni izvoljen v prvem poskusu mora Evropski svet v roku enega meseca s kvalificirano večino ponovno izbrati novega kandidata.
Pred tokratnimi evropskimi volitvami so evropske politične stranke in še bolj same evropske institucije (posebej Parlament v svoji informativni kampanji) poudarjale, da so tokratne volitve drugačne, saj da bomo evropski državljani prvič v zgodovini EU izbrali predsednika Evropske komisije. Že takrat so nekateri evropski voditelji opozarjali, da pogodbe same nikjer ne določajo, da mora Evropski svet za predsedniškega kandidata izbrati tistega, ki so ga v volilni kampanji predlagali evropske politične stranke.
Evropski državljani institucijam v Bruslju večkrat očitajo, da delajo po svoje in netransparentno ter mimo volje ljudstva. Tokratni postopek imenovanja predsednika Komisije bo pokazal ali je to res ali ne. Vsekakor pa bo tudi pokazal kakšno moč ima Parlament proti državam članicam. Če bodo članice šle mimo volje ljudstva in bo Parlament pri tem popustil vsekakor ne bo dobra popotnica za ta mandat in bo lahko prililo dodatno vodo na mlin evroskeptikov. Če pa bo potrjen predsedniški kandidat iz volitev bodo morda volivci lahko videli, da njihov glas vseeno nekaj šteje. Morda se marsikomu to ne bo zdelo veliko, ampak za EU, kjer je vsaka odločitev plod dolgotrajnega dogovarjanja pred in za zaprtimi vrati, bo to predstavljalo pomemben premik.
EU360 