Prej ali slej se je moglo zgodit. Danes sem namreč imel srečo, da sem se po bliže spoznal z belgijsko različico najbolj razširjenje institucije na svetu – birokracijo. Če sem natančnejši sem se z birokratskimi postopki srečal že takoj po prihodu. Prva stvar, ki jo moraš storiti, ko se preseliš v Belgijo se moraš namreč prijaviti na svoji matični občini. Priznati moram, da je bil prvi stik takrat precej prijeten. Prijavil sem se namreč lahko kar prek telefona, rečeno pa mi je bilo, da me bo v kratkem obiskal policist in mi prinesel vabilo, za vpis na občini. V redu sem rekel in čakal. In čakal. In čakal.
Čakal sem toliko časa, da sem že hotel poklicat na občino, če so slučajno pozabili name. Ampak ni bilo treba. Prejšnji petek, ko sem se vrnil iz službe, me je čakalo vabilo, naj se danes opoldne zglasim na občini s spiskom dokumentov, osebno izkaznico in 32 evri.
Naročen sem torej bil ob 12.uri, ampak na vrsto sem prišel pol ure kasneje. Razumel bi, če bi bila gneča, ampak je ni bilo. Ampak OK. Vsaj uslužbenci so bili prijazni, tako da je to odtehtalo nepotrebno čakanje. Kot že rečeno po pol ure me je prevzel uslužbenec s katerim sem urejal vpis. Ki pa je bil precej tragikomičen.
“Kaj boste počeli v Belgiji?”, je bilo nekako prvo vprašanje ki sem ga bil deležen. “Lahko dobim prosim osebno izkaznico?”. “Seveda, ni problema.” “Aha, Slovenija…” Potem pa prvo presenečenje: “Kje pa je točno ta država?” OK še dolgo je trajalo. Vedel je sicer, da smo v EU in da obstaja še ena druga država z zelo podobnim imenom. Ampak ni vedel kje točno se nahaja. “Zraven Italije” “Aja, točno. Med Italijo, Avstrijo, Hrvaško in madžarsko.” Ja, mi smo tisti kos Zemlje v obliki kokoši, ki se nahaja med temi štirimi državami.
Ampak vrhunec je šele prihajal. Ko smo končno ugotovili kje se nahajamo je sledil vpis v sistem. “Kraj rojstva?” Napišem na listek, ker je seveda najbolj enostaven za tujca. Vpis kraja je še šel, več težav pa je bilo z državo. Slovenije ni in ni hotelo spustiti. “A ste prepričani, da je država prava?” !?!? Pa ja vem, kje sem se rodil in živel 25 let svojega življenja!? Ampak tudi tukaj se je težava rešila. Rojen sem leta 1987 in takrat je seveda obstajala Jugoslavija (čeprav bi nekateri radi videli, da je nikoli ne bi bilo, je obstajala). In tako imam na prošnji za prijavo bivališča kot rojstni kraj napisan “Sempeter pri Gorici/Yugoslavie” Ampak za to niso bili krivi sami, ampak program, ki pač to zahteva. Večina tistih iz vzhodne Evrope ima tako na dokumentih napisano, da so rojeni v Sovjetski Zvezi, tisti iz vzhodnega dela Nemčije pa v NDR.
Razen teh dveh “incidentov” pa je vpis potekal brez posebnosti. V 20. minutah se je zaključil. Čez 2-3 tedne naj bi dobil dokumente. In to je to. Ponoviti moram, da so uslužbenci res zelo prijazni in ne komplicirajo preveč, je pa sistem takšen kakršen je. Zelo podoben tistemu, ki je predstavljen v zgornjem videu.
Tako. To je to za ta teden. Vikend se napoveduje deževen, ampak 28. članico naj bi v ponedeljek že pričakalo sonce in bolj toplo vreme. Ko bi lahko v Bruselj pripeljali še kaj morja bi bilo toliko boljše. Ampak vsega ne moremo imeti, kajne?
EU360 