Malo je trajalo, ampak po dobrem tednu od prihoda v Belgijo sem ponovno povezan s svetom. Internet je končno našel pot do stanovanja. Teden dni pa je tudi primerno dolgo obdobje po katerem lahko povem že kaj več o svoji novi poti, prvih vtisih in občutkih po nastopu nove službe in življenju v srcu EU.
Selitev je bila kar precejšnje logistično opravilo. K sreči so me v Bruselj pospremili starši z avtomobilom, tako da je bilo vse potrebne stvari relativno enostavno pripeljati do cilja. “Stanovanjski problem” je bil v glavnem rešen že pred prihodom, saj sem veliko večino stvari uredil kar prek interneta, ob prihodu pa je ostal samo še podpis pogodbe. In seveda vselitev. Tudi glavnino administrativnih zadev in ostalih stvari, ki jih je potrebno urediti ob prihodu v Belgijo (prijava na občini, ureditev zdravstvenega zavarovanja) sem bolj ali manj rešil. Odpiranje bančnega računa v Belgiji mi je bilo prihranjeno, saj lahko ohranim slovenski račun in z njim poslujem pod enakimi pogoji, kot v Sloveniji. Tudi to omogoča EU.
Poleg logističnega pa je moja selitev predstavljala kar precejšen finančni zalogaj. Zato bi se rad na tem mestu, preden nadaljujem, rad najprej posul s pepelom. V svojem prejšnjem prispevku sem finančni vidik selitve preveč zanemaril. Prva najemnina, varščina, stroški prevoza v novo državo, razna zavarovanja in druge stvari lahko kaj hitro narastejo na nekaj tisoč evrov, evropska sredstva iz okvira pobude Tvoja prva EURES zaposlitev pa pokrijejo le del(ček) teh stroškov. Brez finančne pomoči staršev si te selitve vsekakor ne bi mogel privoščiti. Zaradi časov v katerih živimo pa si predstavljam, da je številnim mladim Evropejcem zaprta tudi ta pot. V bistvu jim je na nek način (če pretiravam) kršena temeljna pravica do prostega pretoka oseb.
Običajno sem do EU zelo pozitivno nastrojen, tokrat pa si bom privoščil malo več kritike. Mladi (in ostali) ob vsakem vrhu Evropskega sveta poslušamo kako si bo Unija prizadevala za povečanje zaposlovanja mladih. Ob tem se vedno govori o velikopoteznih načrtih, ki pa ne prinesejo nobenih rezultatov. Ni čudno, da vedno več Evropejcev na EU gleda kot na nekaj slabega. Zaupanje in ugled lahko pridobiš s težavo, izgubiš pa ga lahko zelo enostavno.
Pa vendar za pomoč mladim pri zaposlovanju ni potrebnih ravno velikopoteznih načrtov. Kljub krizi se marsikje v Evropi službe še dobijo. Sam sem dokaz za to. V pričakovanju novih služb v naših domačih državah pa nam lahko EU veliko pomaga pri “premikanju” znotraj Unije. Konkretna (enostavna) ideja – Unija bi lahko založila denar za prvo najemnino in varščino, mladi zaposleni pa bi ta denar potem ko bi začel dobivati plačo počasi (brez obresti) vrnil.
Mladi smo torej kot nek “start-up” – potrebujemo samo začetni kapital, za uspeh bomo že sami poskrbeli. Iznajdljivosti, dinamičnosti, idej in volje nam vsekakor ne manjka. Naj Evropa torej investira v nas. Nikakor je ne bomo pustili na cedilu in pomagali ji bomo, da postane spet tista celina, ki bo zgled preostalemu svetu.
Naj bo za prvič to vse. Več o službi pa v naslednjih prispevkih. Bruselj po novem bolj pogosto klical 🙂
*PS: Selitev je žal povzročila, da je bil blog malo zanemarjen v zadnjih dveh tednih. Od naslednjega se bo spet vrnil v stare tire.
EU360 
Srečno, Gegi!! 🙂
Všeč mi jeVšeč mi je