Od zadnjih volitev v Evropski parlament je minilo dobro leto in pol, do naslednjih pa nas ločijo še tri leta in pol. Ne glede na to, pa se je Parlament že nekako začel pripravljati nanje. V poplavi dogodkov, ki so se zvrstili v zadnjem mesecu, je bilo spregledano, da so evropski poslanci prejšnji mesec sprejeli (nezakonodajno) resolucijo za spremembo Akta o volitvah v EP iz leta 1976, ki ureja minimalna skupna pravila glede volilne pravice in volitev v Evropski parlament. Kljub temu aktu, pa je glavnina pravil (kdo lahko voli, kje lahko voli, na kateri dan potekajo volitve, ipd.) določenih na nacionalni ravni. Zamislite si, da bi na volitvah v slovenski Državni zbor, nekdo iz Nove Gorice lahko glasoval pri 16. letih in v četrtek, nekdo iz Ljubljane pa bi na to moral počakati do 18. leta in glasovati šele na nedeljo. Nekako tako se namreč dogaja na evropski ravni.
ZAKONODAJA NA EU RAVNI
Poleg akta iz leta 1976 (ki je bil nazadnje spremenjen leta 2002), volitve v Evropski parlament urejajo še člen 22(2) Pogodbe o delovanju EU ter Direktiva 93/109/ES. Prvi poleg določanja volilnega sistema (volitve potekajo po načelu proporcionalne zastopanosti) in razpona volilnega praga, določa tudi nezdružljivost funkcije evropskega poslanca (med drugim je funkcija nezdružljiva s funkcijo evropskega komisarja, člana nacionalne vlade ali nacionalnega parlamenta, sodnika Sodišča EU, ipd.).
Člen 22(2) Pogodbe o delovanju EU pa določa pravico državljana EU, ki ne živi v svoji državi, da lahko voli in je hkrati tudi izvoljen v drugi državi EU, četudi nima državljanstva te države. Na kratko – Slovenec, ki živi v Franciji in nima francoskega državljanstva, lahko glasuje za francoske kandidate in kandidira na francoskih listah.
ZAKONODAJA NA NACIONALNI RAVNI
To je pa tudi vse kar ureja evropska zakonodaja. Ostali vidiki so namreč prepuščeni posameznim državam članicam. Nacionalna zakonodaja tako podrobno določa volilni prag, porazdelitev volilnih enot, pasivno in aktivno glasovalno pravico, vlaganje kandidatur, natančen datum volitev, možnost preferenčnega glasu, potrjevanje rezultatov in zapolnjevanje poslanskih mest, ki se sprostijo med volilnim obdobjem. V Sloveniji volitve v EP ureja Zakon o volitvah poslancev iz RS v EP.
V praksi to pomeni, da imamo za volitve 5 različnih volilnih pragov (od 0% do 5%), 5 različnih minimalnih starosti za kandidiranje (od 18 let v večini držav do 25 let v Italiji in Grčiji), 3 različne volilne sisteme (zaprte liste, preferenčni glasovi, postopek enega prenosljivega glasu), 4 različne dneve za glasovanje (od četrtka do nedelje) ter različne možnosti glede možnosti glasovanja iz tujine. Pregled vseh teh razlik je na voljo v infografiki, ki jo je Parlament pripravil za zadnje volitve leta 2014.
ZADNJI PREDLOG PARLAMENTA
Poslanci tako Svetu EU (ki ima edini pristojnost za spremembo zakonodaje na tem področju) predlagajo nekatere izboljšave. Med vsemi se mi zdi najbolj vredno izpostaviti predlog, naj vse države svojim državljanom, ki živijo v tujini in bi želeli glasovati za svoje domače kandidate, omogočijo glasovanje v državi bivanja. Čehi, Irci, Maltežani in Slovaki te možnosti namreč nimajo, saj jim njihove države ne omogočajo glasovanja po pošti oz. na veleposlaništvih. S tem pa je lahko ogrožena tudi pravica do prostega pretoka oseb. Ne glede na to, da imajo evropski državljani, ki bivajo v drugi državi članici pravico, da na volitvah v EP glasujejo za kandidate države bivanja, pa to postavlja nekatere državljane v neenakopraven položaj.
Poleg tega predlog vsebuje tudi skupne roke za vložitev kandidatnih list in imenovanje kandidatov za predsednika Evropske komisije na največ 12 tednov pred volitvami. Poslanci tako želijo volivcem omogočiti, da imajo dovolj časa, da spoznajo kandidate in se tako ustrezno odločijo. Želja poslancev je tudi, da bi se v nacionalne volilne kampanje bolj vključile tudi evropske politične stranke, ki bi tako lahko pridobile na prepoznavnosti.
Predlog Parlamenta pa si prizadeva tudi povečati transparentnost volitev. Nacionalne stranke bi morale zagotoviti demokratično in transparentno imenovanje kandidatov, stroški volilne kampanje bi morali biti omejeni na enoten način, prav tako pa bi moralo priti do pravočasne izmenjave volilnih imenikov, s čimer bi se preprečilo večkratno glasovanje. Zaradi pomanjkanja izmenjave informacije se lahko namreč zgodi, na primer, da slovenski državljan, ki začasno živi v Italiji, glasuje v obeh državah, čeprav tega ne bi smel.
KAJ BI ŠE POTREBOVALI?
Pri vseh težavah, ki pestijo Evropo v tem trenutku, se urejanje volilnih pravil morda zdi nepomembno. Vendar normalna politična tvorba se mora biti sposobna istočasno spopadati tako z rednimi kot izrednimi zadevami. Krize (žal moram uporabiti množino, ker jih Unija pozna več) ne smejo biti izgovor za neubadanje z rednimi zadevami.
To da se je Parlament za pripravo predlogov za izboljšanje evropske volilne zakonodaje zbudil zelo zgodaj (za evropske normative, je ta predlog Parlamenta prišel s svetlobno hitrostjo) je zelo pohvalno. Težava je v tem, da se morajo o tem sedaj dogovoriti še težave. Glede tega pa sem bolj pesimističen. Predlog namreč (preveč) posega na področje volilne zakonodaje, ki za države predstavlja enega izmed temeljev suverenosti. Morda bo uspel dogovor pri katerem bolj obrobnem predlogu, bolj težko dvomim pa, da bi pri pomembnejših (volilna pravica za vse ki bivajo izven svoje države, financiranje kampanje, skupni roki za kandidiranje in izmenjavo podatkov) prišlo do kakega bistvenega napredka.
Poleg (bolj) enotnih pravil za volitve poslancev pa potrebujemo tudi enotna pravila za imenovanje komisarjev. Slednje je namreč prepuščeno pravilom, ki jih vsaka država določi sama. In če ne želimo, da se nam ponovno zgodi Alenka Bratušek in njena komisarska saga, bi bilo pametno že sedaj začeti razmišljati tudi o tem vprašanju.
EU360 