To, da Slovenija ne spada med največje države tega sveta je dejstvo. In kot taka ne more biti prisotna s svojimi veleposlaništvi in konzulati povsod. Če pogledamo na zemljevid slovenskih predstavništev po svetu lahko vidimo, da so ta v glavnem skoncentrirana na Evropo in nekatere večje države na drugih kontinentih. To pa lahko slovenskemu popotniku, ki se po spletu okoliščin znajde v težavah, še dodatno zakomplicira situacijo. K sreči pa se lahko Slovenci, ki se v težavah znajdemo nekje kjer nimamo našega konzula po pomoč obrnemo h katerikoli drugi državi EU.

Kaj lahko torej pričakujemo od druge države v primeru, če se znajdemo v težavah in Slovenija nima svojega konzulata? Pomoč v primeru smrti, hudih nesreč ali bolezni, v primeru, da so nam odvzeli prostost (torej, da smo se znašli v zaporu ali priporu), v primeru da smo bili žrtev kaznivih dejanj ter pomoč v primeru da se znajdemo v stiski in da se moramo nujno vrniti domov, pričakujemo pa lahko tudi določene oblike finančne pomoči.
Vendar pa od druge države ne moremo pričakovati popolnoma enakih “storitev” kot smo jih lahko deležni od svoje države, saj so nam države dolžne zagotavljati samo tak obseg pomoči, kot ga zagotavljajo svojim državljanom. Razlike med tem kaj nudijo države pa so lahko precejšnje. V določenih primerih (kot v primeru dodelitve finančne pomoči) pa nam lahko pomagajo samo v primeru, da naša matična država to odobri.
Kljub obstoju teh pravic pa marsikdo teh ne pozna. To pa ne velja samo za ljudi, ki se znajdejo v težavah, temveč tudi osebe, ki bi tem ljudem mogle pomagati – torej zaposleni na konzulatih teh držav. Evropska komisija je v dvajsetletnem obdobju veljave teh pravil (sklep o določitvi teh pravic je bil namreč sprejet že leta 1995) ugotovila številne (praktične) pomanjkljivosti.
Zaradi tega je konec leta 2011 Komisija končno pripravila nov “pravilnik” – predlog direktive, ki natančneje določa naloge in obseg pravic. Direktiva je bila dokončno sprejeta aprila letos, v veljavo pa bo stopila prvega maja 2018. Kaj je torej novega? Izrecnim pravicam, ki jih morajo države zagotavljati nova direktiva dodaja še izdajo t. i. potne listine za vrnitev – dokumenta, ki nam v primeru, da ostanemo brez osebnih dokumentov, omogoči, da se vrnemo domov. Pred tem so ta dokument lahko izdajala samo predstavništva matične države.
Poleg tega bodo lahko vseh teh oblik pomoči deležni tudi družinski člani državljana Unije, ki tega statusa nima (torej državljani, ki nimajo državljanstva katere izmed držav EU), po novem pa je tudi izrecno zapisano, da se lahko po pomoč obrnemo na katerokoli predstavništvo katerekoli države EU. Nekatere države imajo v tujini namreč določeno, da jih predstavlja neka država. V skladu s trenutno ureditvijo se mora tako oseba obvezno obrniti na predstavništvo, ki ga določi svoja država. V skladu z novimi pravili, pa se lahko po pomoč obrnemo na katerikoli konzulat. V izjemno nujnih primerih nam slednji mora pomagati tudi, če je država pooblastila drugo državo. V manj nujnih primerih, pa nas tak konzulat lahko preusmeri na pravega.
In kje so pri vsem tem delegacije EU? Nekje v ozadju. Niti trenutna, niti nova ureditev jim ne dajeta neke pomembnejše vloge. Po novi ureditvi bodo delegacije imele zgolj vlogo koordinacije in podpore predstavništvom držav članicam pri izvajanju njihovih obveznosti iz tega naslova. Nič več.
Vendar pa bi delegacije po mojem mnenju morale pri zagotavljanju konzularne pomoči prevzeti glavno vlogo in neposredno pomagati državljanom Unije, ki se znajdejo v stiski in potrebujejo pomoč. Če se v tujini znajdem v težavah me namreč nikakor ne zanima kdo mi bo pomagal. Pomembno je, da mi nekdo pomaga. Ne nazadnje pa bi si Evropska unija s tem, ko bi neposredno poskrbela za svoje državljane, zagotovila večji občutek pripadnosti. Kar pa morda ne bi bilo všeč nekaterim državam. Le kaj bi se lahko zgodilo, če bi ljudje začeli v Uniji prepoznavati nekaj kar jim lahko pomaga vsak dan? Koga bi lahko države krivile za svoje napake? Ampak to, je že druga zgodba.
PS: Če vas zanima kaj več o ureditvi konzularne zaščite na ravni EU, si lahko preberete to besedilo, ki bo letos jeseni dopolnilo tri leta 🙂