Letos mineva 11 let od velike “šritive na Vzhod”, ko je EU medse sprejela 10 držav Srednje in Vzhodne Evrope, ki jim je bil skupni imenovalec nedemokratičen režim. “Big bang” širitvi sta nato sledili še dve manjši, nazadnje leta 2013, ko je k Uniji pristopila naša južna soseda. Že po šritivi leta 2004 je bilo govora o širitveni utrujenosti, ki pa očitno še kar traja. Kljub temu, da je v čakalnici še kar nekaj držav, širitev stoji, prav tako pa naj bi stala tudi naslednjih pet let. Gre pri tem za “širitveno utrujenost” ali za dejansko ustavitev?
KAJ SPLOH JE ŠIRITEV EU?
Širitev sama po sebi predstavlja tisti končni del nekega procesa, v okviru katerega se država “pripravi” na članstvo v EU. Ta proces pa lahko traja kar precej časa. V primeru Slovenije na primer kar 8 let – prošnjo za članstvo smo podali 10. junija 1996, prava pogajanja pa 31. marca 1998. Slednja so bila zaključena 13. decembra 2002.
Pogajanja se lahko začnejo ko država pridobi status kandidatke, to pa se zgodi takrat, ko Evropska komisija ugotovi, da je država pripravljena. Pri tem mora država izpolnjevati t.i. “Kobenhavenske kriterije” – delujoče institucije, ki zagotavljajo spoštovanje človekovih pravic in valadavine prava, delujoče tržno gospodarstvo in sposobnost za izvajanje politik EU. Poleg države pa mora za širitev biti pripravljena tudi sama EU. V primeru držav Zahodnega Balkana, pa se je EU odločila, da tem državam postavi še dodatne kriterije, še posebej v zvezi z zagotavljanjem regionalnega sodelovanja in razvoj dobrososedskih odnosov.
Pred začetkom pogajanj Evropska komisija pripravi pregled pripravljenosti države za zadostitev pogojev določene politike. Sama pogajanja zajemajo 35 t. i. poglavij, ki predstavljajo glavna področja politik EU. Vsebina poglavij sama posebej ne more biti predmet pogajanj, pogaja se o časovnici kdaj bo država te politike sprejela in jih prenesla v svojo notranjo zakonodajo.
Ko država kandidatka prepriča vse države članice in Komisijo, da bo primerno sprejela zakonodajo se pogajanja lahko končajo. Kandidatka in vse države članice tako podpišejo pristopno pogodbo, ki natančno določa pogoje članstva nove države. Pred njeno uveljavitvijo jo morajo še ratificirati vse strani (kandidatka in države članice). V času med podpisom pristopne pogodbe in dejansko pridružitvijo dobi država status pristopnice. To ji omogoča, da kot opazovalka sodeluje pri delu institucij, vendar o odločitvah ne mora odločati (lahko pa podaja pripombe in mnenja).
KAKŠNO JE STANJE V ČAKALNICI?
Trenutno ima status kandidatke šest oz. pet držav, če med njimi ne upoštevamo Islandije, ki se je odločila, da prekine pogajanja za članstvo. Med ostalimi petimi kandidatkami, pa so s pogajanji začele tri države – Turčija, Črna gora in Srbija. Ostali dve – Albanija in Makedonija – na začetek pogajanj še čakata. Poleg uradnih kandidatk, pa sta trenutno tudi dve državi pred čakalnico – Bosna in Hercegovina in Kosova, ki jima je dodeljen status potencialne kandidatke.
O napredku držav z območja nekdanje Jugoslavije je prejšnji teden v Strasbourgu razpravljal tudi Evropski parlament. V svojih ocenah napredka Parlament opozarja na probleme pri zagotavljanju spoštovanja vladavine prava, korupcije, različnih oblik diskriminacije, veliko polariazcijo političnega prostora in počasen napredek pri doseganju pomembnih strukturnih reform. Poslanci so še posebej pohvalili Črno goro, ki je trenutno edina država iz tega območja, ki je že odprla in zaprla določena poglavja. V primeru Makedonije pa so že devetič Svet EU opozorili naj začne s pogajanji. Njihov začetek je še vedno blokiran, predvsem zaradi spora glede imena z Grčijo.
ISLANDSKI IZSTOP IZ ČAKALNICE
Za razliko od držav Jugovzhodne Evrope, pa se je Islandija prejšnji teden tudi uradno odločila, da članstvo v Evropski uniji ni zanjo. Ta otoška država je namreč latvijsko predsedstvo uradno obvestila, da konča s pristopnimi pogajanji. Islandija je uradno prošnjo za članstvo v Uniji podala leta 2009, ko se je soočala s hudo finančno krizo, takratna vlada pa je v članstvu v EU-ju videla možnost za izboljšanje stanja in večjo varnost. S pogajanji je uradno začela leta 2010.
Ob napovedi začetka pogajanj je bilo velikokrat slišati, da bi lahko ta pogajanja bila precej hitra, saj na Islandiji, kot članici Evropskega gospodarskega prostora (EGP), že sedaj velja precej zakonodaje EU. Pri tem je zgovoren tudi podatek, da je država ob zamrznitvi pogajanj leta 2013 odprla 27 poglavij, začasno zaprla (tj. končala s pogajanji) pa 11 poglavij. Še največ težav bi lahko Islandiji povzročala pogajanja pri poglavjih ribištva, davčne politike in finančnih storitev.
ZAKAJ ENE DRŽAVE HOČEJO NOTER, DRUGE PA NE?
Primer Islandije poraja vprašanje, zakaj bi si katera država sploh želela postati članica Evropske unije, če lahko kljub temu uživa njene ugodnosti. V primeru Islandije je to možno, saj je Islandija članica Evropskega združenja za prosto trgovino (EFTA) in kot taka del EGP. Ta “prostor” je bil ustanovljen leta 1994 in državam EFTA, ki niso članice EU omogoča dostop do enotnega evropskega trga, uveljavitev temeljnih štirih svoboščin EU in sodelovanje v nekaterih programih EU (kot na primer Erasmus+, Horizon 2020).
Vendar ta dostop ni ravno poceni, saj so zanj te države dovolile, da bo evropska zakonodaja s številnih področij (tudi s področja okolja, socialne politike, podjetniškega prava, varstvo potrošnikov in druge) veljala tudi v njihovih državah. Z eno veliko (in tudi pomembno) razliko – same na sprejem te zakonodaje ne morejo vplivati, saj kot nečlanice EU nimajo svojih predstavnikov v institucijah, ki bi lahko vplivali na oblikovanje te zakonodaje. Poleg tega te države ne morejo sodelovati pri prejemanju evropskih strukturnih skladov (čeprav te države same podeljujejo določena sredstva za zmanjšanje socialnih in gospodarskih razlik v Evropi).
Vendar pa države Zahodnega Balkana te možnosti nimajo, saj nobena izmed njih ni članica EFTA. Če želijo torej imeti poln dostop do enotnega trga in vseh programov EU morajo obvezno postati del njen del. Teoretično bi lahko postale tudi del združenja EFTA in preko njega postale del EGP, vendar samo članstvo v EFTA še ne pomeni avtomatičnega članstva v EGP (primer Švice), kot tudi samo članstvo v EU ne pomeni članstva v EGP (primer Hrvaške). S pristopom države se morajo namreč strinjati vse države članice.
KATERA BO 29. ČLANICA?
Kako in kdaj se bo Evropska unija širila bomo videli. Vsekakor imajo vse trenutne kandidatke pred seboj še veliko poti. Lahko pa tudi rečemo, da prej omenjeni “Kobenhavenski kriteriji” niso izpolnjeni na nobeni strani – ne kandidatke in ne Unija niso pripravljeni. Širitvena utrujenost torej tudi po 11. letih še vedno ni ponehala.
Da bi se lahko Unija še naprej širila in predstavljala najboljši model povezovanja suverenih držav, pa bo najprej morala počistiti zadeve znotraj same sebe. Kriza, ki naj bi se po mnenju številnih zaključila (sam imam glede tega določene dvome), je pustila znotraj integracije preveč nerešenih vprašanj in rivalstev, ki jih bodo države morale razrešiti med seboj. Šele takrat, pa se bo povezava lahko razširila. Ne nazadnje, bi lahko rekli, da je širitev v DNK-ju EU, ki mora sedaj samo počakati na najbolj primeren trenutek.
EU360 