Javna razprava “Kam z Evropo?” se je začela s ključnim vprašanjem o identiteti Evrope in s tem Evropejcev. Kot je izpostavil Aleš Debeljak je identiteto potrebno dojeti kot proces identifikacije in ne nekaj nespremenljivega in enoznačnega. Evropa in Evropejci so se tradicionalno identificirali v odnosu do drugega, torej ‘Evropejec’ je nekdo, ki ni ‘srednjeveški musliman’, ni ‘komunist’ in ni ‘balkanc’ je orisal Debeljak. Podobno lahko največ o tem kaj je pravzaprav prava ‘evropska država’ rečemo to, da to ni Maroko. (Leta 1987 je namreč Evropska skupnost zavrnile maroško vlogo za članstvo z obrazložitvijo, da Maroko ni evropska država). Do kakšne mere bomo lahko premaknili referenčne okvirje o identiteti Evrope zasnovane na grški filozofiji, rimskem pravu in krščanskih vrednotah je vprašanje, ki si ga je potrebno postaviti z mislijo na prihodnost in ne z oziranjem v preteklost.
Od demokratičnega deficita k demokratičnemu konsenzu
Kriza kulturne identitete, pomanjkanje intelektualnega vodstva in generacijska kriza so po mnenju Ksenije Vidmar Horvat ključne točke za razumevanje splošne krize identitete Evrope. Začeti graditi ‘evropski demos’ ravno pri kulturi je bila že Schumannova ideja, vendar je potrebno biti previden, da pri tem ne bi prišlo do zlorabe kulture v imenu višjih ciljev in za namene depolitizacije so bili soglasni tako govorci kot publika.
Pomanjkanje intelektualnega vodstva se odraža po eni strani v mnoštvu mnenjskih voditeljev, ki se kot pravi Aleš Debeljak, spoznajo na vse od Freuda, Shakespearja pa do krompirja. Po drugi strani pa v pomanjkanju državnikov na nacionalni ravni, ki v nasprotju s politiki, dajejo prednost državotvornim interesom pred okoriščanjem ter nenazadnje pomanjkanju ‘evropskih očetov’ z vizijo. Kajti če si predstavljamo EU kot delniško družbo hitro uvidimo kako zelo pomembno je kdo upravlja z našimi delnicami je opozoril Debeljak. Publika je na tem mestu izrazila občutek, da poteka imenovanja komisarjev na nedemokratičen način, saj bi za tako pomembne funkcije kot je komisar morale potekati volitve na nacionalni ravni, kot je to običajno pri zasedbi ostalih pomembnih funkcij. Esad Babačić je še poudaril, da je zaradi razvoja občutka pripadnosti potrebna vpletenost vseh v evropskih procesih, predvsem pa mladih.
Ravno generacijska kriza izvira iz nerazvitega referenčnega okvirja kolektivnega življenja pri mladih, kar ne pomeni nujno, da gre za pomanjkanje vrednot, bolj gre po mnenju Ksenije Vidmar Horvat za pomanjkanje razumevanja/sporazuma med različnimi družbenimi in nacionalnimi segmenti o pomenu ključnih vrednot. Če lahko trdimo, da bo do določene mere debata o demokratičnem deficitu debata preteklosti, lahko potemtakem trdimo, da bo debata prihodnosti – debata o demokratičnem konsenzu, to je kako doseči konsenz o tem kaj nam Evropejcem pomenijo vrednote kot so dostojanstvo, solidarnost in lojalnost. Solidarnost je lahko tako za neko državo ključna medtem ko lahko drugi državi predstavlja luksuz razlaga Debeljak.
Kako naprej? “Kdor hodi, je pred časom. Kdor hodi po pešpoteh, je nekaj desetletij pred časom. Kdor hodi po slovenskem delu dveh evropskih pešpoti, je že četrt stoletja pred časom.” verjamejo člani Evropske pešpoti Slovenija.
Razloge za neaktivnost mladih na nacionalni in hkrati evropski ravni išče Ksenija Vidmar Horvat v izobraževalnem sistemu, prvič ker so evropske vsebine le dodatek nacionalnim učnim vsebinam, drugič pa zaradi zanemarjanja tistega dela zgodovine Slovencev, kjer so Slovenci uporabljali emancipatorno moč za dosego sprememb. Zaradi ohranitev te moči je, tudi kadar ljudstvo to moč preda elitam, potrebno ohranjati spomin na emancipatorna gibanja in ne pozabiti na ta gibanja tudi v času razcveta. Ravno v času premeščanja silnic je še toliko bolj pomembno, da se ljudstvo mobilizira. Kot pravi Urlich Beck v ‘Manifestu – Mi smo Evropa!’ ne sprašuj se kaj lahko Evropa naredi zate, ampak kaj ti lahko narediš za Evropo oziroma Ustvarjaj Evropo!. Esad Babačić je še poudaril, da je pomemben tudi način mobiliziranja, ki ne sme biti motiviran z okoriščanjem in občutkom, da ko daješ izgubljaš, temveč, da s tem, ko daš dobiš, pri tem pa je pozval tiste, ki imajo – naj prispevajo.
Naj zaključim s povzetkom konkretnega predloga Aleša Debeljaka o tem kako okrepiti evropsko državljansko identiteto. Del sredstev Erasmus plus programa bi lahko namenili enoletnim mladinskim izmenjavam, ki bi se vrednotile s ECT kreditnimi točkami, poudarek pa bi bil na živi izkušnji, kot na primer doživeti Evropo skozi spoznavanje lokalnih specifik (ali pa uvid odsotnosti le-teh) med premagovanjem Evropske peš poti E6, ki poteka od Baltika do Jadrana. Kajti krepiti evropsko dimenzijo državljanske identitete pomeni relativizirati nacionalne izkušnje, biti Evropejec je etična odločitev, saj s krepitvijo evropske skupne identitete zavračamo dediščino uničujočih nacionalizmov.
EU360 