Jutri se bo nekaj več kot 4 milijonov Škotov na referendumu odločalo o neodvisnosti Škotske. Zadnje ankete javnega mnenja nakazujejo tesen rezultat. Po najnovejši raziskavi, ki jo je 12. septembra pripravil Panelbase je razlika med podporniki in nasprotniki samostojnosti zgolj 1 odstotek – 47 % proti, 46 % za. Neodločenih je 7 %. Morebiten “da” na jutrišnjem referendumu pa bo predstavljal šele pravi začetek na poti k dokončni škotski neodvisnosti. Kot pri vsaki ločitvi se bosta mogli obe strani sporazumeti o številnih stvareh. Morebiten razhod z Združenim kraljestvom bo imel tudi vpliv na škotske odnose z EU. Bo lahko Škotska avtomatično postala 29. država članica Unije ali se bo mogla postaviti v čakalno vrsto kot vse ostale kandidatke? Kot se za EU spodobi, tudi v tem primeru ni enotnega mnenja.
Zagovorniki škotske samostojnosti pravijo, da bi lahko nova samostojna država avtomatsko (p)ostala članica EU na podlagi sprememb obstoječih pogodb (pri tem se sklicujejo na člen 48 Pogodbe o EU – PEU), medtem pa nasprotniki neodvisnosti pravijo, da bi nova država mogla na novo zaprositi za članstvo in slediti postopku, ki ga predvideva 49. člen PEU.
ZAGOVORNIKI vs. NASPROTNIKI
Zagovorniki samostojnosti tako rešitev vidijo v spremembi že podpisanih temeljnih pogodb EU skozi redni postopek za spremembo pogodb, kot ga predvideva 48. člen PEU. Do spremembe pogodb bi tako lahko prišlo v tranzicijskem obdobju, ki bi sledil odločitvi za samostojnost na referendumu in med katerim bosta morala Škotska in Združeno kraljestvo doreči vse podrobnosti osamosvojitve. Na tak način bi lahko nova država, po mnenju podpornikov, z dnem dokončne razglasitve samostojnosti avtomatsko postala tudi članica EU.
Na drugi strani nasprotniki samostojnosti in britanska vlada poudarjajo, da bi se mogla samostojna Škotska postaviti v vrsto za članstvo in slediti celotnemu postopku za pridružitev Uniji, kot jo predvideva 49. člen PEU.
Kakorkoli že, noben izmed obeh postopkov Škotski ne zagotavlja članstva v Uniji. Tako spremembe pogodb kot pristop nove države članice morajo obstoječe članice potrditi soglasno. Razlika med obema je morda samo v trajanju, saj naj bi bila sprememba pogodb hitrejša, medtem ko je postopek pristopa nove države k Uniji dolgotrajnejši postopek, saj je pri tem treba pregledati celoten pravni red bodoče članice in ugotoviti njegovo skladnost z evropskim pravom. Kar pa, laično rečeno, za Škotsko ne bi smelo predstavljati večjega problema, saj bi kot del Združenega kraljestva po vsej verjetnosti prevzela kar nekaj njene zakonodaje, ki mora tako ali drugače biti skladna z evropsko zakonodajo.
STALIŠČE INSTITUCIJ EU
Za evropske institucije bi lahko rekli, da so se glede posledic škotske neodvisnosti na njeno članstvo v Uniji skušale zadrževati. Kljub temu pa lahko iz njihovih bolj ali manj neposrednih odgovorov ugotovimo, da se bolj nagibajo k postopku iz 49. člena PEU.
Na temo škotske neodvisnosti je bilo v zadnjih letih postavljenih kar nekaj vprašanj s strani evropskih poslancev, odgovori Komisije nanje pa nas v večini primerov tako ali drugače pripeljejo do odgovora, ki ga je 1. marca 2004 Parlamentu podal takratni predsednik Komisije Romano Prodi:
“Ko del ozemlja določene države članice preneha biti del te države, ker le-ta na primer postane samostojna država, se pogodbe na tem ozemlju ne uporabljajo več. Z drugimi besedami, na novo samostojna regija bi, na podlagi dejstva o njeni neodvisnosti, v razmerju do Unije postala tretja država, pogodbe pa, se od dneva razglasitve njene samostojnosti, ne bi več uporabljale na tem ozemlju.”
V istem odgovoru Prodi še poudari, da lahko vsaka država zaprosi za članstvo v Uniji na podlagi 49. člena PEU.
Podoben odgovor je (za primer Katalonije) decembra 2013 podal tudi predsednik Evropskega sveta Herman Van Rompuy, ki je tudi v tem primeru izrazil mnenje, da mora nova država, čeprav je nastala iz obstoječe članice EU, zaprositi za članstvo po 49. členu PEU. Da se te ta odgovor ne nanaša samo na primer Katalonije, ampak tudi na druge podobne primere (tudi škotskega), je Evropski svet poudaril tudi v svojem odgovoru na poslansko vprašanje.
Je pa Komisija večkrat poudarila, da lahko natančnejše mnenje o posledicah nastanka nove samostojne države na ozemlju obstoječe članice pripravi šele, ko ena izmed držav nanjo naslovi uradno vprašanje z natančnim scenarijem.
ČLANICA DA – AMPAK KDAJ?
Kakorkoli že, Škotska ne bi postala neodvisna čez noč. Ne glede na rezultat referenduma bi še nekaj časa ostala del Velike Britanije in kot taka tudi del EU. V tem vmesnem obdobju bi morale evropske institucije, ne glede na to ali jih katera izmed držav za to zaprosi ali ne, pripraviti jasno stališče o postopku, ki bi mu Škotska morala slediti, če bi želela postati članica EU.
V vsakem primeru bi bila potrebna takšna ali drugačna pogajanja, vsebina le-teh (priključitev Schengnu, prevzem evra, sodelovanje na področju pravosodja, ipd.) pa bi bila enaka. Tako eden kot drugi postopek pa na koncu zahteva soglasje vseh obstoječih držav članic. Sam sicer mislim, da bi za Škotsko bilo lažje če bi pogajanja začela od začetka. Združeno kraljestvo ima namreč preveč “odpustkov”, za katere je težko, da bi se države članice strinjale, da bi jih dopustile tudi Škotski.
Kakorkoli že, najprej je potrebno videti kaj se bodo Škoti jutri odločili. Mislim, da si nihče ne upa staviti na jutrišnji rezultat. Kljub temu, v primeru zmage neodvisnosti, bomo lahko z debato nadaljevali. Drugače bomo samo mogli počakati. Škotska ni edina, ki išče samostojno pot. Ampak to je že druga zgodba.
Če želite spremljati dogajanje okrog škotskega referenduma za neodvisnost, si oglejte posebno sekcijo spletne strani BBC-ja “Scoltand Decides”.
EU360 
One thought on “Škotski dan D”