Očitno ni (še) dovolj

Po aprilski potopitvi ladje med Malto in Lampeduso, ko je umrlo vsaj 950 ljudi, sem se v svojem prispevku spraševal ali bo tisti dogodek zbudil evropsko javnost in politiko da končno ukrene nekaj. Takrat sem pustil kanček upanja, da bo “svetlobno hitro ukrepanje EU” končno pripeljalo do nečesa konkretnega. Motil sem se. Kot vedno je visokoletečim načrtom, sledila streznitev, ko se države niso držale tistega česar so se nekaj dni prej dogovorile. Žal pa se število tragedij ni nič manj zmanjšalo. Prej nasprotno.

Vir: (c) Bansky FB
Vir: (c) Bansky FB

DRAMA IZ OBROBJA POSTAJA DRAMA V SREDIŠČU…

Če je bila pred par meseci glavno prizorišče migrantske krize italijanska Lampedusa, pa je poletje na površje pripeljalo tudi druge kraje. Celo poletje so prve strani in uvodne prispevke na televizijah polnile novice iz francoskega Calaisa, kjer so migranti poskušali preko predora pod Rokavskim prelivom priti v Veliko Britanijo. Zadnje tedne pa so se žarometi in kamere ponovno preselili na obrobje EU (nikakor pa ne na obrobje Evrope) – Madžarsko, Srbijo, Makedonijo in Grčijo.

Države EU so se do sedaj tudi vedle zelo egoistično in o solidarnosti niso hotele kaj preveč slišati. Velika Britanija je pri krizi v Calaisu bolj ko ne samo gledala in kritizirala (ne)ukrepanje francoske strani, prav tako pa države “evropskega severa” niso nikoli hotele slišati klicev na pomoč Italije in Grčije v vseh dosedanjih priplutjih migrantov na njihovo ozemlje.

… REŠITVE PA ŠE VEDNO NI NA OBZORJU

Ne glede na lokacijo pa je problem isti. Evropska unija in njene države (ločevanje je tukaj pomembno, saj je glavna pristojnost za azilno politiko na državah članicah) pa več od besed ne naredijo ničesar. Ministri za notranje zadeve se bodo na to temo sestali šele 14. septembra, ko naj bi določili naslednje korake za ukrepanje. Če gre sklepati po dosedanjih reakcijah si od tega srečanja ne moramo obetati veliko.

Vendar če želijo države Unije situacijo rešiti bodo morale stopiti skupaj. Nobena država ne more sama biti kos situaciji. Pri pripravljanju rešitev pa se je potrebno sprijazniti z nečim – tudi če popolnoma zapremo naše meje (kar je praktično popolnoma nemogoče) bodo ti ljudje še vedno prihajali k nam. To pa bodo počeli, ker jih bo k temu gnala tisti temeljni nagon po preživetju. Velika večina teh oseb se namreč iz svojih držav umika zato ker se počutijo ogrožene. Njihov namen ni krasti naših služb, ropati naših socialnih sistemov, spreminjati naših kulturnih tradicij in nam vsiljevati njihovega načina življenja. Njihov namen je preživeti in svojim otrokom omogočiti kar se da mirno življenje.

Zaradi take retorike pa se bodo morale države, poleg ukrepanja za zagotavljanje humanih razmer za življenje beguncev,  spopasti tudi z vedno večjim pojavom nestrpnosti in sovražnega govora, ki spremlja prihode teh nesrečnikov. Tega, da se populizma poslužuje skrajna desnica smo že vajeni. Problem pa je, da se take retorike vedno bolj poslužujejo tudi tisti deli politike, ki se samooklicujejo za “zmerne”, “napredne” in “zagovornike svobode in spoštovanja človekovih pravic”.

KDAJ BO DOVOLJ?

Trenutne begunske krize nobena država ne more rešiti sama. Edina možnost, da si Evropa reši tisto dostojanstvo, ki ga še premore, je da končno sprejme novo, zares enotno azilno politiko, ki bo jasno in enakomerno razdelila “breme” med vse države Evropske unije brez kakršnekoli izjeme. Pri tem morajo sodelovati tudi tiste države EU, ki niso del Schengenskega območja, ki so prav tako odgovorne za stanje v državah iz katerih prihajajo begunci. Pri tem pa ne smejo nikakor pozabiti na programe za njihovo integracijo v družbo.

Seveda pa Evropa sama ne more rešiti vseh težav, še posebej pa ne vzrokov za trenutno stanje. Zaradi tega bi si morale evropske države preko diplomatske poti in znotraj kanalov Združenih narodov prizadevati za končanje vojn v Siriji, Libiji, Iraku in drugod ter prepričati tudi druge države (še posebej tiste iz Bližnjega vzhoda) da pomagajo pri spopadanju s krizo. Samo na tak način bodo begunci lahko imeli upanje, da se bodo kdaj v prihodnosti lahko ponovno vrnili na svoje domove in živeli normalno in mirno življenje na svojem.

Advertisements

Avtor: Grega Jug

Diplomant evropskih študij in magister diplomacije (z magistrsko nalogo na temo konzularne dejavnosti EU). V preteklosti že pripravnik in začasni tiskovni predstavnik v Informacijski pisarni Evropskega parlamenta v Ljubljani, trenutno delam v osrednjem informacijskem centru Evropske unije EUROPE DIRECT v Bruslju. Velik ljubitelj evropskega povezovanja, ki ga skuša gledati s kritično distanco (čeprav ravno vedno ne uspe :). Poleg EU sem tudi velik ljubitelj TV serij in vsega kar je z njimi povezano.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s