Prvega aprila so minila tri leta od začetka izvajanja evropske državljanske pobude. Čeprav je njeno uveljavitev predvidevala že Lizbonska pogodba, ki je v veljavo stopila leta 2009, pa se je začetek izvajanja pobude zavlekel v leto 2012. Ob uveljavitvi Lizbonske pogodbe je bila evropska državljanska pobuda predstavljena kot pomemben instrument, s katerim naj bi državljani lahko vplivali oz. neposredno sooblikovali evropsko zakonodajo. Kaj je torej evropska državljanska pobuda prinesla? Smo lahko z njo zadovoljni?
O POBUDI NA KRATKO
Evropska državljanska pobuda predstavlja neke vrste obliko neposredne demokracije. Z njo lahko en milijon državljanov EU, ki prihajajo iz vsaj sedmih držav članic, pozovejo Evropsko komisijo naj pripravi zakonodajni predlog s katerega izmed področij pristojnosti EU. Pred začetkom zbiranja podpisov podpore, morajo predlagatelji pobude sestaviti t. i. državljanski odbor, ki ga sestavlja vsaj sedem članov iz sedem različnih držav, ki nato pobudo pripravi in jo predstavi Komisiji. Ta nato ugotovi, ali je pobuda v skladu s pristojnostmi Unije, in v pozitivnem primeru se zbiranje milijona podpisov začne. Za to imajo državljanski odbori 12 mesecev časa.
V kolikor odboru uspe zbrati dovolj podpisov podpore, se mora Komisija sestati s predstavniki odbora, ki ji nato lahko predstavijo pobudo in razloge zanjo. Organizatorji lahko svojo pobudo predstavijo tudi na javni predstavitvi v Evropskem parlamentu, Komisija pa mora nato pripraviti svoj odziv v katerem pojasni katere ukrepe bo (oz. ne bo) sprejela v povezavi s pobudo.
V teh treh letih je na Komisijo prispelo skupaj 51 različnih pobud, od tega jih je kot neprimernih bilo zavrnjenih 20, 10 pa so jih organizatorji sami umaknili. 15 pobud je že zaključilo z zbiranjem podpisov podpore, pri treh pa zbiranje še poteka. Zaenkrat je do konca “uspelo” samo trem pobudam, ki so bodisi že dobile odgovor Komisije (dve) ali pa nanj še čakajo (ena).
Čeprav gre pri evropski državljanski pobudi za neko “sui generis” zadevo (podobno kot v primeru Evropske unije kot celote), pa lahko podobne stvari najdemo tudi na nacionalni ravni. V Sloveniji imamo (teoretično) volivci na razpolago boljšo zadevo, saj lahko vsaj 5.000 volivcev neposredno vloži predlog zakona, ki ga nato obravnava Državni zbor. V primeru evropske državljanske pobude pa ni nikakršnega zagotovila, da bo do zakonodajnega predloga sploh prišlo, saj Komisija ni zavezana, da zakonodajni predlog pripravi.
“ZDRAVSTVENO” STANJE POBUDE
Uredba 211/2011, ki skupaj s členom 11(4) Pogodbe o EU predstavlja temeljno zakonodajno besedilo za izvajanje državljanske pobude od Komisije zahteva, da vsaka tri leta pripravi poročilo o izvajanju uredbe in s tem povezano tudi državljanske pobude. Komisija je to poročilo objavila dan pred tretjo obletnico začetka veljave pobude.
V tem poročilu Komisija ugotavlja glavne težave oz. pomanjkljivosti, ki so se izkazali v praksi in na katere so opozorili organizatorji državljanskih pobud. Komisija tako opozarja na vprašanje pravnega statusa državljanskih odborov, različnih zahtev, ki jih od podpisnikov zahtevajo posamezne države članice, težave z natančnostjo prevodov predlogov pobude (državljanski odbori se namreč lahko odločijo, da bodo pobudo prevedli v več uradnih jezikov EU) in s sistemom spletnega zbiranja podpisov podpore.
Kljub tem težavam Komisija meni, da se evropska državljanska pobuda v celoti izvaja, hkrati pa opozarja, da je še prezgodaj, da bi lahko govorili o konkretnih učinkih, ki jih je izvajanje pobude prineslo na zakonodajni postopek v EU.
Poleg Komisije je svoje poročilo pripravila tudi Evropska varuhinja človekovih pravic, ki je Komisijo opozorila, naj bo bolj pozorna pri pripravi pojasnil glede zavrnitve posameznih pobud, ki naj bodo kar se da razumljive in popolne. Poleg tega pa Varuhinja opozarja tudi na težave, s katerimi se srečujejo nekateri državljani EU, ki ne živijo v svoji matični državi ampak v kateri drugi državi EU in ki v tej državi ne morejo izraziti podpore. V ta namen je Komisijo pozvala, naj pritisne na države članice da spremenijo svoja pravila in da, če je to potrebno, pripravi spremembo uredbe, ki bo ta pravila poenotila.
KAKO USPEŠNE SO BILE DOSEDANJE POBUDE
Od 31 sprejetih pobud, so svojo pot tako ali drugače končale tri pobude – pobuda za izvajanje človekove pravice do vode “Right2Water”, pobuda za prenehanje financiranja raziskovalnih in drugih dejavnosti, ki zahtevajo uničenje človeških zarodkov “Eden izmed nas” in pobuda za razveljavitev obstoječe zakonodaje o zaščiti živali, ki se uporabljajo za znanstvene namene “Stop vivisection”. Prvi dve sta že prejeli odgovor Komisije, tretja pa nanj še čaka.
V primeru prve pobude se je Evropska komisija zavezala k sprejetju določenih konkretnih ukrepov. Med drugim je Komisija tudi pripravila javno posvetovanje o direktivi o pitni vodi iz leta 1998 s katerim je želela zbrati mnenja ali je to direktivo potrebno spremeniti. Komisija direktivo še vedno preverja, kmalu pa naj bi objavila časovnico nadaljnjih ukrepov.
Manj uspešni pa so bili predlagatelji druge pobude “Eden izmed nas”, saj je Komisija v svojem poročilu ugotovila, da trenutno obstoječi zakonodajni okvir ustrezno ureja to področje. Državljanski odbor zaradi tega poročilo izpodbija na Sodišču EU.
Tretja uspešna pobuda “Stop vivisection” pa trenutno še vedno čaka na odgovor Komisije, ki naj bi bi bil pripravljen do 3. junija letos.
KAKO NAPREJ S POBUDO
Kot marsikatera stvar na evropski ravni je tudi državljanska pobuda daleč od popolnosti. Hkrati si tudi ne smemo delati utvar, da se bo z njo v EU zmanjšal demokratični deficit in da bodo državljani tako lahko dejansko sooblikovali evropsko zakonodajo. Vendar pa predstavlja korak v pravo smer, da zbudi civilno družbo in sproži prepotrebne javne debate o tem kako spremeniti katero zadevo.
Bolj kot sam (neposreden) odziv Komisije se mi namreč zdi pomemben potencial pobud, ki bi lahko sprožile velike javne debato o temi, za katero se zavzemajo. To lahko še posebej velja tudi za tiste pobude, ki jim ni uspelo zbrati dovolj podpisov, da bi se Komisija nanje dejansko odzvala, vendar še ne pomeni, da niso vredne razprave. Morda bi lahko tudi tem pobudam lahko omogočili svojih “5 minut slave”, da pred Evropskim parlamentom predstavijo svojo pobudo poslancem, ki bi lahko nato pobudo peljali naprej skozi njihove pristojnosti.
Ne nazadnje, pa nas evropska državljanska pobuda (oz. zavrnjene pobude) opozarja tudi na večkrat povedano dejstvo, da EU premalo poznamo in da bi za zmanjšanje demokratičnega deficita pripomoglo že boljše poznavanje Unije same. To poznavanje pa lahko poveča samo večja javna razprava o njej in njenem pomenu.
EU360 