Prost pretok serij – peta temeljna svoboščina? :)

Prejšnji petek je premiero doživela tretja sezona serije Hiša iz kart. Prvič odkar serija obstaja sem si jo lahko legalno ogledal istočasno kot v ZDA, od koder serija izhaja ter tudi istočasno kot v Franciji, Veliki Britaniji, na Irskem in v drugih državah kjer je Netflix na voljo. Vendar, če bi se na primer odločil, da se vrnem domov v Slovenijo, bi bil dostop do storitve onemogočen. Čeprav sem zanjo plačal. Če pretiravam, je to tako, kot če bi v Belgiji kupil knjigo in bi mi jo ob pristanku na Brniku vzeli, ker je v Sloveniji ne prodajajo. Druga stvar je prepovedana, prva pa na žalost še vedno dovoljena. Ampak, zakaj že?

Vir: images.iop.org
Vir: images.iop.org

PROST PRETOK STORITEV – TEMELJNA SVOBOŠČINA ZNOTRAJ EU, AMPAK…

Evropska unija temelji na prostem pretoku. Izmed vseh štirih “prostih pretokov” – ljudi, blaga, kapitala in storitev – je ravno prost pretok storitev najslabše razvit in poln preprek. Za njegovo lažjo uveljavitev je bila leta 2006 sprejeta direktiva o storitvah (Direktiva 2006/123/ES), katere cilj je bil določiti jasno pravila, ki bi ponudnikom storitev omogočila, da bi svoje storitve ponujali kjerkoli znotraj EU-ja. Kljub temu, pa sama direktiva ne pokriva določenih področij – bodisi zato ker jih pokriva druga zakonodaja, bodisi zato ker so se države in Parlament tako odločili. Med temi storitvami su tudi avdiovizualne storitve, ki jih na evropski ravni ne pokriva nobena zakonodaja.

Direktiva o storitvah sama po sebi ne predstavlja težav, saj pomeni zgolj to, da lahko države članice same postavljajo pravila glede omogočanja opravljanja teh storitev. Večja težava na področju televizijskih serij, filmov in glasbe predstavlja evropska zakonodaja o avtorskih pravicah, ki je združena v direktivo o avtorskih in sorodnih pravicah v informacijski družbi (Direktiva 2001/29/ES). Glede na to, da gre za direktivo, pomeni, da jo morajo države prenesti v svojo nacionalno zakonodajo.to de facto postavi 28 različnih sistemov varovanja avtorskih pravic, kar avtorjem omogoča da izbirajo kateremu sistemu bodo svoje pravice predali in kateremu ne.

ČEZMEJNI SATELITI

Če bi v Evropi še naprej imeli samo strešno ali sobno anteno za spremljanje televizije bi bil problem rešen, saj bi lahko gledali samo tiste programe, ki bi bili v dometu antene. Ampak (k sreči) je tehnologija tako napredovala, da nam omogoča spremljanje programov od praktično kjerkoli. Najprej je to bilo možno prek satelita, dandanes pa še preko interneta. Brezmejno spremljanje avdiovizualnih vsebin je tako del nekaj vsakodnevnega.

Evropska unija pa zakonsko tehnološkega napredka ne dohiteva tako hitro kot bi si to mnogi želeli. Na področju čezmejnega zagotavljanja tevelizijskih (satelitskih) storitev predstavlja pomembno “zmago” sodba Sodišča EU v primeru “Premier League” (združena primera C-403/08 in C-429/08; sporočilo za javnost z razlago primera je na voljo tukaj). V tem primeru je med drugim združenje  angleške prve lige, ki je nosilec pravic za prenos njenih tekem, tožil lastnike nekaterih lokalov, ki so za predvajanje teh tekem uporabljali dekoderje (za katere so plačali) kupljene v Grčiji, ker je tam naročnina cenejša. Evropsko sodišče v Luksemburgu je v tem primeru odločilo, da bi katerakoli prepoved nakupa dekoderjev za spremljanje tujih plačljivih programov, predstavljala kršitev evropske zakonodaje. Hkrati je Sodišče tudi ugotovilo, da pogodbe glede eksluzivnih pravic predstvljajo tudi kršitev evropskih parvil glede konkurence. Po drugi strani pa je Sodišče zavzelo stališče da lahko lastnik pravic omeji komu bo avtorsko delo dostopno.

Kljub odločitvi Sodišča, pa se v praksi na tem področju ni kaj veliko spremenilo. Ponudniki še vedno tržijo in prodajajo svoje storitve samo na ozemljih, ki jih sami določijo. Ponudnikov pa žal ni mogoče prsiliti v to, da svoje izdelke prodajati nekam kamor tega nočejo.

OMEJEN INTERNET

Drugače pa je žal še vedno pri internetu, ki nam omogoča, da si lahko v hipu ogledamo kaj se dogaja na drugem koncu sveta. Ne moremo pa si ogledati neke serije ali filma, ki ga ponuja neka storitev videa na zahtevo, ki se nahaja izven meja naše države. Krivec za to pa je t.i. “geo blocking”, torej omejevanje dostopa do spletnih vsebin na podlagi geografske lokacije uporabnika. To preprosto pomeni, da čeprav je neka storitev na voljo v eni državi, jo lahko ponudnik v drugi (npr. zaradi tega ker v tisti državi nima avtorskih pravic za predvajanje) onemogoči.

V današnjem svetu je to nepredstavljivo. Tega se očitno počasi zaveda tudi Evropska komisija, ki je leta 2011 sprejela zeleno knjigo o spletni distribuciji avdiovizualnih del v Uniji. S tem besedilom je Komisija začela javno razpravo, na katero je prejela 225 odgovor s strani zainteresirane javnosti. V zeleni knjigi Komisiji povzema evropsko situacijo na tem področju. Žal Komisija na podlagi tega javnega posvetovanja ni pripravila nikakršnih zaključkov niti ni napovedala naslednjih korakov (kot je to lahko razvidno iz spletne strani, kjer so zbrani vsi dokumenti povezani s posvetovanjem).

Se je pa na tem področju zbudila nova Komisija ki je enotni digitalni trg postavila med njenih 10 prioritet. Eden izmed ciljev je tako tudi sprememba pravil glede avtorskih pravic in njihova prilagoditev novim tehnologijam. Komisija naj bi strategijo za vzpostavitev tega trga predstavila maja. V tej luči je zanimiv nastop podpredsednika Komisije za enotni digitalni trg Andrusa Ansipa, ki je v enem izmed svojih zadnjih nastopov, kot poroča European Voice, odprto kritiziral omejevanje dostopa do vsebin na podlagi  geografske lege. Po njegovem mnenju gre v tem primeru za jasno omejitev, ki jo je potrebno odpraviti.

(NE)ENOTEN EVROPSKI DIGITALNI TRG

Enotni digitalni trg torej počasi le nastaja. Kakšen bo, bomo videli šele čez kakšno leto, ko bo tudi vsa potrebna zakonodaja sprejeta in implementirana. Vsekakor pa postopek ne bo lahek saj bodo različni interesi poskušali ta trg čim bolj omejiti.

Sam sicer težko razumem, zakaj bi si ponudniki storitev in tudi lastniki avtorskih pravic (torej tisti, ki so določen film ali serijo posneli) prizadevali za omejevanje dostopa do njihovih vsebin. Še posebej če so ljudje zanje pripravljeni plačati.

Glede na to, da smo znotraj EU-ja, res ne vidim zakaj bi mogel v Sloveniji čakati dlje časa, da si ogledam svojo najljubšo serijo, kot pa nekdo v Italiji ali Franciji. Ampak tako žal je. Vendar prohibicija in razna omejevanja niso bila nikoli uspšena. Tudi v tem primeru ne.

Advertisements

Avtor: Grega Jug

Diplomant evropskih študij in magister diplomacije (z magistrsko nalogo na temo konzularne dejavnosti EU). V preteklosti že pripravnik in začasni tiskovni predstavnik v Informacijski pisarni Evropskega parlamenta v Ljubljani, trenutno delam v osrednjem informacijskem centru Evropske unije EUROPE DIRECT v Bruslju. Velik ljubitelj evropskega povezovanja, ki ga skuša gledati s kritično distanco (čeprav ravno vedno ne uspe :). Poleg EU sem tudi velik ljubitelj TV serij in vsega kar je z njimi povezano.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s