(Ne)odprtost procesa odločanja na ravni EU

“Težava ni v nezaupanju institucijam EU, ampak v procesu odločanja, ki zaradi zaprtosti ni del javnega mnenja.” Zgornji “čivk” je reakcija (za katero se avtorju iskreno zahvaljujem) na moj pogovor o e-participaciji državljanov, ki je bil objavljen na spletni strani Inštituta za elektronsko participacijo (InEPA). Ker se nanj smiselno ne da odgovoriti v samo 140 znakih, sem se odločil, da bom nanj reagiral tukaj. Na kratko lahko rečem naslednje – nezaupanje v institucije EU (in posledična predstava o nemoči) izhaja iz njihovega nepoznavanja in nepoznavanja odločevalskega procesa. Ki sploh ni tako zaprt kot se na prvi pogled zdi.

Evropska unija oz. “Bruselj” in njene institucije so velikokrat predstavljene kot neka oddaljena, skorajda mistična zadeva, ki z zapletenimi in zaprtimi postopki sprejema zakonodajo, ki bo uzakonila gensko spremenjene organizme, privatizirala vodo, prepovedala nujne helikopterske prevoze poškodovancev z vojaškimi ali policijskimi helikopterji, za povrh vsega pa nas bo še kaznovala, če ne bomo (raz)prodali vseh podjetij v državni lasti.

Kakorkoli že, nobena od zgoraj napisanih stvari ni resnična, če pa bi že bila, bi bil njihov postopek (razen zadnjega, kjer EU nima nikakršne pristojnosti) javen in “sledljiv” od začetka do konca preko spleta prek dveh orodij – zbirke zakonodaje EUR-Lex in zakonodajnega observatorija Evropskega parlamenta. Meni osebno je slednji boljši, saj vsebuje več informacij, prav tako je navigacija enostavnejša in preglednejša. Za sledenje je potrebna samo referenčna številka dokumenta in vse informacije so na voljo takoj.

DOLGA POT NASTANKA EVROPSKE ZAKONODAJE

Pot vsake direktive ali uredbe se začne v obliki predloga, ki ga pripravi Evropska komisija. Ta predlog je v obliki dokumenta “COM” objavljena na spletni strani EUR-Lex, kjer je objavljeno celotno besedilo (v vseh uradnih jezikih EU v času priprave dokumenta), ki si ga lahko vsakdo prebere. Običajno pred pripravo predloga Evropska komisija izda tudi “bele” ali “zelene” knjige s katerimi sproži javna posvetovanja o predlogu zakonodaje. Tudi ta besedila so objavljena v vseh jezikih na spletu. Zakonodajni predlog nato sledi celotnemu predpisanemu zakonodajnemu postopku (ki je opisan tukaj), ki ga je možno praktično “v živo” spremljati in slediti preko spleta.

Za lažjo predstavitev bom kot primer uporabil Direktivo o varstvu potrošnikov, ki je bila sprejeta leta 2011. Osnovni pregled je na voljo prek EUR-Lex (v zavihku “Postopek” samega dokumenta). V tem primeru je vidna zgodovina postopka in dostop do osnovnih dokumentov, ki so jih sprejele institucije vpletene v postopek.

Podrobnejši pregled je na voljo v zakonodajnem observatoriju Parlamenta. Tam je poleg osnovnih dokumentov mogoče najti tudi povezave do vseh amandmajev, ki so jih Evropski poslanci podali v okviru postopka, glavne stopnje postopka, podatke o poročevalcu/poročevalcih in poročevalcev v senci in ne nazadnje tudi v kateri fazi je trenutno postopek.

Končno sprejeto besedilo je objavljeno na EUR-Lex. Tam je možno, v primeru direktiv, videti tudi kateri nacionalni zakoni in drugi predpisi so bili sprejeti za njihovo implementacijo in tako spremljati še postopek na nacionalni ravni. Ta podatek se nahaja v zavihku “Povezani dokumenti” v delu “Prikaži nacionalne izvedbene ukrepe“.

POMANJKLJIVOSTI POSTOPKA

Zaradi tega ne moremo reči, da je postopek odločanja zaprt. To pa še ne pomeni, da je popoln. Formalni postopki so predpisani, večji problem pa so lahko “neformalni” postopki. Pod tem pojmom mislim predvsem delovanje lobistov in drugih interesnih skupin, ki tako ali drugače poskušajo vplivati na končno besedilo uredbe ali direktive. V ta namen sta Komisija in Parlament vzpostavila Register zastopnikov interesov, v katerem naj bi bili zapisani podatki o organizacijah in posameznikih, ki vstopajo v stik z odločevalci na ravni EU. Pogojnik uporabljam, ker vpis v register ni obvezen, je pa res, da za vstop v Parlament mora interesna skupina oz. posameznik pokazati, da je registriran v ta register.

Sam vpis v register še ne pomeni, da je preglednost postopkov v primeru stikov z lobisti večji. Nikjer namreč ni zapisano da morajo uslužbenci, poslanci ali komisarji stik z lobistom dejansko tudi prijaviti. V primeru poslancev in komisarjev je to v njihovih rokah in v skladu z njihovimi načeli.

Pri komisarjih se bo to sicer kmalu spremenilo. Komisija je  namreč včeraj sprejela dopolnjena pravila,  ki bodo v veljavo stopila že v ponedeljek 1. decembra. Nova pravila bodo od komisarjev, članov njihovih kabinetov in generalnih direktorjev Generalnih direktoratov Komisije zahtevala, da na svojih spletnih straneh objavijo datum in lokacijo  ter temo njihovih sestankov z lobisti.

Možnosti za spremljanje zakonodajnega postopka torej obstajajo. Samo izkoristiti jih je treba. Kot sem povedal v prej omenjenem pogovoru se s tem ko oddamo glasovnico na volitvah prava igra šele začne in na nas je, da odločevalce opozarjamo na težave, nepravilnosti in zahtevamo pojasnila. Še posebej, ko naši predstavniki sprejemajo pomembne odločitve, ki bodo vplivale na naše vsakdanje življenje. Če vam torej nekaj ni všeč povejte to naglas in zahtevajte pojasnila! Nikakor pa ne smete samo pasivno spremljati sprememb in se sprijazniti s posledicami.

Avtor: Grega Jug

Diplomant evropskih študij in magister diplomacije (z magistrsko nalogo na temo konzularne dejavnosti EU). V preteklosti že pripravnik in začasni tiskovni predstavnik v Informacijski pisarni Evropskega parlamenta v Ljubljani, trenutno delam v osrednjem informacijskem centru Evropske unije EUROPE DIRECT v Bruslju. Velik ljubitelj evropskega povezovanja, ki ga skuša gledati s kritično distanco (čeprav ravno vedno ne uspe :). Poleg EU sem tudi velik ljubitelj TV serij in vsega kar je z njimi povezano. Oglejte si vse prispevke od Grega Jug