Nova Komisija – konec dober, vse dobro?

151 dni po evropskih volitvah naj bi danes Evropska unija dobila svojo 12. Komisijo pod vodstvom Jean-Claudea Junckerja. Svojo komisarko je po vseh zapletih, prerivanjih, podtikanjih in prerekanjih dobila tudi Slovenija. To mesto bo naslednjih pet let zasedala Violeta Bulc, ki je v ponedeljek uspešno prestala zagovor pred Parlamentom. Do tega imenovanja nismo prišli enostavno, Slovenija pa se je na žalost, kot že mnogokdaj pred tem, popolnoma osmešila. Kontroverzni so bili tudi nekateri drugi kandidati (Jonathan Hill, Tibor Navracsics, Miguel Arias Cañete), ampak tako slabo kot pri Sloveniji ni bilo. Kakorkoli že, kot pravi stari slovenski pregovor “Po toči zvoniti je prepozno”. Kaj lahko torej do leta 2019 (ko naj bi izbirali novo Komisijo) popravimo, da bo škoda čim manjša?

Najprej pojdimo lepo po vrsti. Pred imenovanjem nove Komisije smo najprej dobili nov Parlament. “Tokrat je drugače” so nas pred volitvami skušali prepričati. Drugače zato, ker naj bi državljani  prvič v zgodovini EU “neposredno” izvolili predsednika Evropske komisije. Narekovaje uporabljam, ker volivci nikakor nismo neposredno izvolili predsednika Komisije. Kot vedno (in kot predvidevajo pogodbe) so predsednika Komisije izbrali voditelji držav, potrdili pa evropski poslanci. Volivci smo torej (tako kot to delamo z našimi domačimi vladami in predsedniki vlad) predsednika Komisije in njene ostale člane izvolili posredno, preko naših neposredno izvoljenih poslancev.

Moram priznati, da sem bil do tokratne kampanje, ki se je vrtela okrog prepričevanja, da bomo državljani neposredno izvolili predsednika Komisije, že od vsega začetka zelo skeptičen, svojega mnenja pa nisem spremenil. Šlo je namreč za zelo tvegano početje, ki bi lahko prineslo več škode kot koristi. Tisti, ki so zastavili to kampanjo so se namreč šli neke vrste rusko ruleto. Na koncu se je stvar izšla po načrtih (izvoljen je bil kandidat zmagovite politične skupine na volitvah), ampak prvi odzivi in ravnanja evropskih voditeljev takoj po volitvah so nakazovala ravno nasprotno.

Vendar to ni edina težava sistema “spitzenkandidatov”. Čeprav so volitve evropske, še vedno glasujemo za domače stranke. In tukaj se pojavi težava, saj volivci marsikdaj ne vemo kateri evropski stranki bo šel naš glas. Lep primer tega početja so bile slovenske stranke Pozitivna Slovenija, Verjamem, Sanjska služba in DeSUS, pri katerih pred volitvami ni bilo jasno kateri politični skupini bodo pripadali.

Postopek imenovanja nove Komisije pa je razkril še eno slovensko težavo. Sistem za imenovanje komisarjev, kjer ima edino besedo vlada in ki ima kot edino omejitev pri izbiri ohlapna določila o tem kakšen je lahko komisar iz temeljnih pogodb EU, ni dober. Dodajte še obdobje “brezvladja”, ko lahko vlada opravlja samo “tekoče posle”, ki prav tako niso nikjer natančno določena, in dobite ven (samo)kandidaturo Alenke Bratušek, njeno kasnejšo zavrnitev pred Evropskim parlamentom in zadrego pred celotno Evropo.

Ampak ljudje smo vendar človeški. Delamo napake, iz slednjih pa naj bi se običajno nekaj naučili, da bo v prihodnosti boljše. Kaj se torej lahko naučimo iz tokratnih evropskih volitev? Kaj lahko do naslednjih popravimo?

Slovenija mora nujno spremeniti oz. natančneje doreči postopek imenovanja slovenskega komisarja. Blamaža, ki smo si jo privoščili ob (samo)imenovanju Alenke Bratušek na komisarsko mesto se ne sme ponoviti.

Čeprav gre za evropske komisarje, na ravni EU ni postavljenih pretiranih omejitev. Edini pogoj, ki velja za komisarje je ta, da so “izbrani na podlagi svoje splošne usposobljenosti in zavzetosti za Evropo, med osebami, katerih neodvisnost je nedvomna” (Člen 17(3) Pogodbe o EU). Kaj to pomeni je stvar interpretacije vsake države. Pogodba sicer določa tudi to, da mora Evropski svet pri imenovanju predsednika Komisije upoštevati rezultate volitev.  Glede ostalih pogojev imajo države precej proste roke.

Kako torej imenovati komisarskega kandidata iz Slovenije? Vsaka politična skupina (tukaj imam v mislih evropske politične skupine in ne nacionalnih strank) mora pred volitvami imenovati svojega “spitzenkandidata”, ki bi bil uradni kandidat skupine v primeru, da se le-ta na volitvah uvrsti v Parlament. Po volitvah Vlada izvoljenemu predsedniku Komisije posreduje seznam teh kandidatov med katerimi lahko nato izbira končnega kandidata.

Na tak način bi Vlada bila samo formalni predlagatelj, v resnici pa bi kandidate izvolili ljudje. Na tak način bi tudi stranke in politične skupine, ki nastopijo na volitvah prisili v to, da predlagajo dobre kandidate, saj bi jim v nasprotnem primeru lahko grozilo, da jih volivci ne bi izvolili.

Do sprememb pa mora priti tudi na evropski ravni. Poleg določitve enotnih pravil za imenovanje komisarjev in jasnejših določil o časovnici imenovanja Komisije (dejstvo, da je druga slovenska komisarska kandidatka imela za pripravo samo teden dni, ker se je mudilo z imenovanjem celotne Komisije, spodkopava pomen teh zaslišanj) bi verjetno že bil čas, da se vprašamo ali res potrebujemo 28 komisarjev. Lizbonska pogodba je predvidela njihovo zmanjšanje, ampak države so se temu določilu odpovedale. Morda bi pa bil čas, da se ponovno sproži debata o tem.

Do naslednjih volitev imamo še 5 let časa. Kljub temu pa bi se s spremembami morali začeti ukvarjati že sedaj. Drugače se nam bo lahko zgodilo, da nas bodo volitve “presenetile” in spremenilo se ne bo nič. In kot vedno se bomo kot osli ponovno podali na led. Čeprav smo rekli, da bomo z drsanjem prenehali.

Avtor: Grega Jug

Diplomant evropskih študij in magister diplomacije (z magistrsko nalogo na temo konzularne dejavnosti EU). V preteklosti že pripravnik in začasni tiskovni predstavnik v Informacijski pisarni Evropskega parlamenta v Ljubljani, trenutno delam v osrednjem informacijskem centru Evropske unije EUROPE DIRECT v Bruslju. Velik ljubitelj evropskega povezovanja, ki ga skuša gledati s kritično distanco (čeprav ravno vedno ne uspe :). Poleg EU sem tudi velik ljubitelj TV serij in vsega kar je z njimi povezano. Oglejte si vse prispevke od Grega Jug