Po novembrskem Davidovem seznamu želja, je včeraj prišel Donaldov odgovor nanj. Predsednik Evropskega sveta je namreč včeraj predsednikom vlad in držav EU poslal osnutek dogovora z Veliko Britanijo, s katerim naj bi preostalih 27 držav preprečilo odhod slednje iz evropske povezave. Pismo voditeljem, ki ga dopolnjuje osnutek sklepa, ki naj bi ga slednji tudi sprejeli, je podlaga za pogovore, ki naj bi potekali med naslednjim vrhom Evropskega sveta, ki bo v Bruslju potekal 18. in 19. februarja. Podobno kot Cameronove zahteve, je tudi odgovor nanje razdeljen na štiri sklope.
Na prvih dveh področjih, ekonomskem upravljanju in zagotavljanju konkurenčnosti, Tuskov predlog zajema veliko večino Cameronovih zahtev.
Na področju ekonomskega upravljanja je tako določeno, da ne-evrske države ne bi bile prisiljene v sodelovanju pri oblikovanju ekonomske in monetarne unije, prav tako pa slednje ne bi posegale v pravico evrskih držav, da sprejmejo ukrepe, ki so potrebni za dosego ciljev ekonomske in monetarne unije. Podobno naj bi tudi veljalo, da zakonodaja EU, ki ECB-ju, Enotnemu odboru za reševanje (SRB) in drugim sorodnim organom Unije, podeljujejo nadzorne funkcije nad finančnimi ustanovami, velja samo v evrskih državah. Prav tako naj bi nacionalni organi ohranjali nadzor nad finančnimi institucijami držav, ki niso del evroobmočja.
Predlog dogovora vsebuje tudi določilo, da ne-evrske države ne bi nosile finančnih posledic za zagotavljanje stabilnosti območja, lahko pa bi sodelovale na zasedanjih evrske skupine v okviru Sveta, na kateri pa ne bi imele pravice glasovanja.
Na področju zagotavljanja konkurenčnosti naj bi voditelji sprejeli ustrezne konkretne ukrepe za zagotavljanje boljšega upravlja in poenostavitev zakonodaje, zmanjšanje administrativnih ovir ter zagotavljanje aktivne in ambiciozne trgovinske politike.
Tretji sklop, ki govori o nacionalni suverenosti, se dotika predvsem pojma “vse tesnejše zveze” in vloge nacionalnih parlamentov pri delovanju v zadevah EU. Glede pojma “vse tesnejše zveze” osnutek dogovora pravi, da je pojem popolna skladen za možnostjo različnih oblik integracije in da od vseh držav nikakor ne zahteva, da bi dosegle polne, lahko bi rekli federalne, ureditve. Dokument jemlje na znanje, da si Velika Britanija ne želi večje povezanosti, hkrati pa predvideva da bo to določilo jasno zapisano v temeljne pogodbe, ko bodo te naslednjič spremenjene.
Glede vloge nacionalnih parlamentov predlog predvideva neke vrste nadgradnjo obstoječega sistema “rumenih kartonov” za nadzor nad upoštevanjem načelo subsidiarnosti. Po trenutnem sistemu mora Komisija, v kolikor več kot tretjina nacionalnih parlamentov tako določi, ponovno pregledati osnutek in dodatno pojasniti zakaj po njenem mnenju načelo subsidiarnosti ni kršeno. V primeru, da več kot polovica parlamentov meni, da je bilo načelo kršeno, pa lahko EP ali Svet blokirata sprejem zakonodaje, v kolikor Komisija predloga ne umakne.
Predlagani sistem, za katerega ni jasno ali bi popolnoma zamenjal obstoječi sistem (kar je malo verjetno, glede na to, da je slednji zapisan v temeljnih pogodbah), pa predvideva obvezno obravnavo pomislekov nacionalnih parlamentov, v kolikor zahteva predstavlja 55% glasov nacionalnih Parlamentov (vsak ima po dva). Po razpravi bi bilo na Svetu, da ustavi zakonodajni osnutek v kolikor ga Komisija ne dopolni.
Poglavje o suverenosti tudi zahteva popolno upoštevanje izjem, ki jih države imajo v protokolih, ki so sestavni del pogodb ter jasno zagotovilo, da nacionalna varnost ostaja v popolni domeni držav.
Zadnje in po vsej verjetnosti tudi najbolj občutljivo poglavje pa je poglavje glede upravljanja prostega pretoka delavcev in oseb ter dostopa do socialnih transferjev. Ta del dogovora tako navaja že znana dejstva o možnostih, ki jih države imajo že po trenutni zakonodaji, da omejijo dostop do socialnih transferjev priseljenim Evropejcem. Poleg že znanih dejstev pa predlog zajema dve precej natančni obljubi o spremembi zakonodaje.
Po tem predlogu naj bi Komisija pripravila spremembe Uredbe 883/2004 v delu, ki govori o pogojih za prenos otroških dodatkov v izvorno državo. Po tem predlogu naj bi države članice otroški dodatek indeksirale, tj. upoštevale standard države pri določanju višine dodatka.
Prav tako pa predlog predvideva tudi spremembo Uredbe 492/2011 o prostem pretoku delovne sile, ki bi uvedla mehanizem za omejitev dostopa do določenih socialnih transferjev v primeru velikega števila priseljencev v določenem časovnem obdobju. V tem primeru bi morala prizadeta država obvestiti Komisijo in Svet, ki bi po preverjanju lahko odobril dostop do socialnih pravic, ki izhajajo iz delovnega razmerja v obdobju prvih štirih let po prihodu v državo.
Prvi odzivi britanskega premierja na predlog so pozitivni, saj da gre za dogovor “za katerega se je vredno boriti”. Vendar kot opozarja BBC Cameronu ni ravno uspelo zagotoviti popolne izpolnitve vseh zahtev. Še posebej skeptični so pri vprašanju socialnih transferjev, pri katerih si je britanski premier prizadeval za popolno odpravo pošiljanja otroških dodatkov izven Velike Britanije, prav tako pa tudi do vprašanja vloge nacionalnih parlamentov.
Po mojem mnenju dogovor ne vsebuje nič spornega za “sedemindvajseterico”, tako da ga lahko voditelji mirne volje sprejmejo. Morda se štiriletna prepoved dostopa do socialnih pravic zdi diskriminatorna, vendar je na to določilo treba gledati kot na “zasilni izhod” za britanskega premierja, da se reši pred britansko javnostjo. Kakršnakoli omejitev pravic bo po vsej verjetnosti bolj težko dosežena, če že pa bo morala biti potrjena s strani Sveta (torej vseh držav). Ne glede na ta “zasilni izhod” pa nisem ravno prepričan, da bodo z njim zadovoljni na Otoku, kar so nakazale že današnje prve strani glavnih britanskih časopisov in prvi odzivi britanskih politikov.
Kakorkoli že, nemogoče je pričakovati, da bi britanskemu premierju uspelo dobiti vse zahteve. Ne nazadnje se je potrebno zavedati, da imamo situacijo, ko ena država stoji proti 27 drugim in da kakršnekoli dogovor predstavlja kompromis. Ali bo sprejemljiv za vseh 27+1 držav, bo morda znano že čez dva tedna. Ali bo kompromis sprejemljiv tudi za Britance, pa bo potrebno počakati malo dlje, po vsej verjetnosti do junija, ko naj bi prišlo do referenduma. In če bi se slučajno izkazalo, da želijo oditi, bo tudi za to potrebno potrebno doseči nek kompromis. Ampak to je že druga zgodba.
*Članek je bil posodobljen 3. 2. 2016 ob 15:16
EU360 
One thought on “Donaldov (kompromisni) seznam želja”