Nič posebno novega in vznemirljivega. Na tak način bi lahko povzeli britanski “seznam želja”, ki ga je britanski premier David Cameron včeraj poslal predsedniku Evropskega sveta Donaldu Tusku in v katerem predstavlja “štiri glavna področja na katerih si Velika Britanija želi reforme.” Pismo in zahteve v njem naj bi tako bile podlaga za začetek pogovorov z voditelji ostalih držav EU, do česar naj bi prišlo že na decembrskem vrhu Evropskega sveta. Kakšne so torej želje, ki bi jih morale EU in njenih ostalih 27 držav izpolniti, da ohranijo Veliko Britanijo v Uniji?
Cameron je britanske želje strnil v štiri glavna področja ukrepanja – ekonomsko upravljanje, konkurenčnost, suverenost in priseljevanje. Globalno gledano bi lahko rekli, da so številne postavljene zahteve realne in upravičene (celoten seznam zahtev si lahko preberete v pismu, ki ga je britanski premier poslal). To da ima EU več valut, da je potrebno poskrbeti za enotnost enotnega trga, da ne-evrske države ne nosijo odgovornosti in finančnih posledic za napake evrskih držav in da jih slednje ne morejo prisiliti, da se pridružijo projektom evrske skupine (kot je npr. bančna unija) so popolnoma upravičene. Prav tako se mi ne zdi problematičen del, kjer je govora o povečanju konkurenčnosti Unije z dokončanjem enotnega trga in zagotavljanjem prostega pretoka “kapitala, blaga in storitev”. Pri teh zahtevah zna biti Cameron tudi precej uspešen, saj v njih ni nič spornega, čemur bi lahko katera država nasprotovala.
Malo bolj problematičen zna bit del, ki se nanaša suverenost in v katerem si bo britanska stran prizadevala, da ji ne bo treba sodelovati pri oblikovanju “vse tesnejše zveze” in pri katerem želi doseči pravico veta za skupino nacionalnih parlamentov na nove zakonodajne predloge. Čeprav se strinjam s tem, da nobena država ne more biti prisiljena, da se pridruži k nečemu, česar ne želi, me prav tako moti, da neka država blokira ostale, ki želijo to storiti. Žal se bojim, da bi v tem primeru lahko prihajalo do tega.
Glede večje vloge nacionalnih parlamentov pa mislim, da imajo že sedaj dovolj vzvodov za sodelovanje pri oblikovanju evropske zakonodaje. To možnost namreč imajo že sedaj, saj jim Lizbonska pogodba daje pristojnost nadzora spoštovanja načela subsidiarnosti v osnutkih zakonodajnih aktov (o tem obširneje podrobneje tukaj). Po drugi strani pa bi lahko rekli, da so parlamenti posredno zastopani v Svetu EU. Ne nazadnje so nacionalni parlamenti pristojni za nadzor dela nacionalnih vlad (kar je poudaril tudi Cameron v svojem včerajšnjem govoru), ki v Svetu zastopajo interese države. Če se parlamenti ne strinjajo z nekim zakonodajnim predlogom, je njihova naloga, da to povedo lastni vladi, ki mora to stališče nato zagovarjati na evropski ravni.
Največ problemov pa zna predstavljati zadnja skupina zahtev, ki se nanaša na priseljevanje, predvsem na tisto iz drugih držav članic EU v Veliko Britanijo. Spet. Marsikatera zahteva, še posebej tiste, ki se nanašajo na preprečevanje izkoriščanja pravice prostega pretoka oseb, so popolnoma upravičene. Še več. Marsikatero izmed njih, lahko že v okviru sedanje ureditve uvede (o tem smo že pisali tukaj). Tako npr. obstaja možnost izgona in prepoved vstopa na ozemlje za osebe, ki so bile obsojene (“ki predstavljajo grožnjo javnemu redu in varnosti”), država lahko od oseb, ki po šestih mesecih od prihoda ne najdejo službe zahteva, da odidejo iz države, priseljenci pa so lahko do socialnih nadomestil upravičeni šele po določenem času bivanja in plačevanja prispevkov v državi.
Še večjo težavo pa bo predstavljala, kar Cameron v pismu tudi ugotavlja, zahteva po omejevanju priseljevanja iz drugih držav članic EU. Glede na občutljivost vprašanja pismo ne vsebuje nobene točne zahteve, temveč samo izpostavlja dejstvo, da se v Veliko Britanijo priseli več državljanov EU, kot se Britancev letno izseli v druge države EU. Edini jasen predlog v tej luči je, da bi bilo priseljevanje iz bodočih novih članic EU omejeno dokler, se njihova gospodarstva ne bi približala gospodarstvom “starih” držav članic. Taka zahteva pa gre popolnoma proti konceptu prostega pretoka ljudi, ki po mojem mnenju predstavlja daleč najpomembnejšo temeljno pravico. Ravno ta pravica namreč omogoča vsem državljanom EU, da poskušajo uspeti kjerkoli znotraj našega kontinenta in živeti neke vrste “evropske sanje”. Nad tem predlogom niso navdušeni niti v Evropski komisiji, saj je njihovo stališče vedno, da kakršnakoli diskriminacija ni dopustna.
Kakorkoli že, včerajšnje pismo predstavlja začetno točko oz. podlago za začetek pogajanj. Vsekakor pa predstavlja zelo jasen spisek želja, čeprav precej splošen in slabo konkretiziran, ki jih britanska stran želi izpolnjene zato da ostane znotraj EU. Čeprav je britanski premier večkrat med svojim govorom, kjer je predstavil pismo izpostavil, da si želi reforme, ki ne bo koristila samo Britaniji, temveč tudi ostalim članicam Unije, ne morem mimo občutka, da si Velika Britanija želi Evropsko unijo po svojem okusu. Še posebej z zahtevami po “formalnih, pravno zavezujočih in nepreklicnih” zagotovilih, ki bi Veliko Britanijo izključili iz obveznosti tesnejšega povezovanja in prevzemanja odgovornosti. Na drugi strani pa ni nikjer nobene zahteve po “formalnih, pravno zavezujočih in nepreklicnih” zagotovilih, da v primeru zagotovitve teh zahtev, Velika Britanija ne bo ovirala drugih držav pri doseganju skupnih ciljev.
Evropska unija je nedvomno potrebna reform. O tem ni nobenega dvoma. Vendar bolj kot z ukvarjanjem z zahtevami ene same države, ki bi rada sodelovala samo pri deljenju koristi, ne pa tudi obveznosti in ki so v trenutni situaciji marginalnega pomena, bi se Unija morala posvetiti ukrepanju na področjih, ki zahtevo skupen nastop. Evropske države potrebujejo močno Unijo z močnimi pooblastili za ukrepanje, ne pa nekega debatnega krožka, kjer se njeni voditelji občasno dobijo, dorečejo nekatere stvari, ki si jih potem vsak po svoje razlagajo in na koncu ne uresničijo.
EU360 
One thought on “Davidov seznam želja”