Predsednik Evropske komisije, Jean-Claude Juncker, je včeraj dopoldne nagovoril poslance v Evropskem parlamentu v nagovoru “Stanje v Uniji”, ki ga je predsednik Komisije dolžen izvesti vsako leto ob prvem septembrskem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu. Predsednik Juncker je v svojem nagovoru izpostavil očitne tematike: begunsko krizo, Grčijo in prihodnost Evroobmočja, članstvo Velike Britanije v EU ter tudi malo manj pereče teme kot so Investicijski načrt Komisije, nadaljnji razvoj skupnega trga, skupna kmetijska politika ter prostotrgovinski sporazum z Združenimi državami Amerike.
Vse zelo lepo in prav. Naslov govora predsednika komisije je bil »Čas za iskrenost enotnost in solidarnost«. Zagotovo je gospod Juncker izjemno pro-evropsko usmerjen in predstavil je drzno idejo preoblikovanja Frontexa v resnično skupno Evropsko obmejno stražo. Je trenutna politična realnost primerna za tovrstne drastične integracijske ukrepe na področju politik, kjer države članice vajeti držijo trdno v svojih rokah?
Migracije ali kaj za vraga dela Viktor Orban. Levji delež nagovora je predsednik Juncker namenil begunski krizi, skupni migracijski politiki oziroma manju slednje. Kritiziral je države članice, ki se niso uspele na medvladni ravni dogovoriti za ustrezno redistribucijo beguncev, s katero bi pomagale Italiji in Grčiji, očitno preobremenjenima članicama, s svojo solidarnostjo. Pozval je, da se begunska kriza rešuje na podlagi skupnostne metode, kjer bi se oblikovala zavezjuoča pravila za vse države članice, brez izjeme. Verjetno najbolj radikalna ideja, predstavljena v celotnem nagovoru, je preoblikovanje misije Frontex, ki izvaja aktivnosti nadzora zunanjih meja Unije, v uradno strukturo za nadzor in varovanje zunanjih kopenskih in pomorskih meja naše skupne Evrope. S tem predlogom je Juncker konkretno podprl svojo trditev, da želi voditi politično Komisijo kot politični predsednik in se trdno postavil za svoje večkrat izraženo prepričanje, da bi se moralo marsikatero področje politik prestaviti na evropsko raven, če želimo v prihodnosti kakorkoli napredovati. Hkrati je ponovno stopil na žulj državam članicam, ki do sedaj še vedno zavistno čuvajo svojo pravico do varovanja lastnih meja in prihodnost bo pokazala, ali se bodo tej pravici pripravljene (vsaj delno) odreči za namen skupnega dobrega Unije. Samo predstavljajte si, da bi vas ob vstopu v Schengensko območje, na mejnem prehodu Sečovlje, pričakal policist z modo zastavo in zlatimi zvezdicami. Zakaj pa ne?
Grčija oziroma ali vemo, kdo pije in kdo plača. Predsednik Juncker se je obregnil tudi v situacijo v Grčiji, zadnji dogovorjeni sporazum ter vprašanje zaupanja in medsebojne pomoči. Glede dogovora je bil v svojem nagovoru dokaj pozitiven ter poudaril politični pomen pogajanj in pogovorov za skupno valuto in gospodarstvo. Tudi ob tej priložnosti luksemburžanu ni uspelo izpustiti poziva, da se upravljanje v Evroobmočju okrepi in celo, da se zagotovi skupno predstavljanje Evroobmočja navzven (v okviru Mednarodnega denarnega sklada, IMF).
Velika Britanija in diplomatski jezik, uvožen z otoka. Morda se je Davidu Cameronu utrnila kakšna solzica, ko je predsednik Juncker tako čustveno povedal, da je »Evropa boljša z Britanijo in Britanija boljša v Evropi«, vendar bi me zanimalo, kako so to izjavo sprejeli prebivalci Velike Britanije. Vsekakor se je Juncker postavil na stališče, da je potrebna tudi sprememba pogodb, na podlagi katerih trenutno funkcionira Evropska unija. Vendar pa države članice v tem primeru dobro vedo, da lahko gospod Juncker še toliko apelira na spremembo pogodbe, slednja se brez privoljenja prav vsake od 28 držav za mizo, ne bo zgodila. In nekako nimam občutka, da bi se jim trenutno dalo ukvarjati še s tem. Verjetno je res, da bi lahko priložnost potencialnega Brexita uporabili za kompletno prenovo sistema, vendar me skrbi, da ima večina držav članic preveč drugih skrbi oziroma premalo interesa za tovrstne podvige.
Ukrajina oziroma koga še zanima vzhodno sosedstvo. Ob valovih beguncev, ki prihajajo iz juga, sem dobila občutek, da je predsednik Juncker omenil Ukrajino, pomen volge EU v tej krizi ter potencialne nemire v državi bolj zato, da pihne na dušo državam članicam srednje in vzhodne Evrope, ki imajo do redistribucije in kvot beguncev znotraj Unije negativen odnos. Diplomatsko jih je namreč opomnil, da se lako čez noč pri njih pojavi tudi število ukrajincev, ki bi morali bežati pred podobno krizo, kot razjarja v Siriji. Pri tem je pozval k evropskemu »leadershipu« pri reševanju ukrajinske krize in se navezal na vodstveno vlogo, ki jo EU izvaja na področju podnebnih sprememb. Kjer pa sama nisem več sigurna, ali takšna vloga še spoh obstaja. Evropska unija je na zadnjih pogajanjih UNFCCC morala radikalno popustiti pri svojih stališčih. Morda bo do prihodnjega leta, ki bo konferenca, katere zaključki naj bi bili zavezujoči za vse države, potekala v Parizu. Ob rasti gospodarstev, kjer so podnebne spremembe vse prej kot prioriteta in očitkih držav v razvoju, da morajo plačevati onesnaževanje, ki ga je povzročila industrijska revolucija v državah prvega sveta, se dogovor zdi vedno manj verjeten. Evropa bo morala radikalno okrepiti svojo vodstveno vlogo, da bo prepričaka svoje svetovne partnerje v pomen upravljanja s podnebnimi spremembami in posledicami podnebnih sprememb.
Pod točko »Razno« je predsednik Juncker na hitro pomiril kmetovalce, da ne bo dovolil, da se trg mleka skisa, podal spodbudno izjavo glede Cipra ter pomena nenehne nadgradnje skupnega trga.
Kljub vsem predstavljenim težavam in oviram ter morda že zelo dolgočasno zlajnanih ključnih tematikah, o katerih je zadnje čase govora na ravni EU, pa menim, da je bistvo nagovora predsednika Junckerja ležalo v njegovi evropskosti. Gospod Juncker obstaja večni (in verjetno trenutno eden redkih konsistentnih) pro-evropski politik. Ni ga strah pozvati k tesnejši integraciji, jasno povedati, da države članice niso hotele delati po skupnostni metodi in to odločitev tudi skritizirati, ter opomiti na realnost politike, ki v današanjem svetu enostavno ne dovoljuje več, da bi vsaka država skrbela in živela le zase ter sama s seboj. Zato ne glede na to, da gospod Juncker morda ni najbolj teatralen politik, kar ga evropa ima (razen, ko zaradi morda kakšnega kozarčka preveč prestopi meje diplomatskega protokola), z veseljem berem besede njegovega govora, ki v časih, ko države članice sprejemajo brezglave odločitve in vlečejo vsaka na svojo stran, dajejo optimizem in upanje, da še obstajajo voditelji, ki verjamejo, da je rešitev velikih družbenih vprašanj v današnjem času »več Evrope v naši Uniji in več unije v naši Uniji«. Upam le, da ga je poslušalo (in razumelo) čim večje število mojih evropskih sodržavljank in sodržavljanov.
Celotni nagovor o Stanju v Uniji si lahko preberete tukaj.
EU360 
One thought on “Zidovi in ograje so v Evropi nesprejemljivi”