Evropa je (deklarativno) spet v šoku. Na poti v tisto obljubljeno Evropo, ki ljudem z afriške celine, ki nimajo česar več izgubiti, po vsej verjetnosti predstavlja obljubljeno deželo, je ponovno utonilo veliko ljudi. Točnih številk ne ve nihče. V ladji, ki je v nedeljo potonila ob Malti in Lampedusi naj bi bilo 950 ljudi, na tisti, ki se je v ponedeljek prevrnila pri Rodosu pa naj bi jih bilo še vsaj 200. Nekaterim se je uspelo rešiti, vendar jih bo velika večina za vedno ostala v Sredozemskem morju. Po podatkih Mednarodne organizacije za migracije (IOM) naj bi v lanskem letu v Sredozemskem morju izginilo 3.279 ljudi, do 19. aprila letos pa že skoraj 1.600. Za koliko se bo ta številka morala še povečati, da bo Evropa (EU in njene države) ukrepala?
Čeprav bo za dejanske konkretne ukrepe potrebno počakati, pa se je Evropska unija tokrat zganila zelo hitro, saj so se ministri za zunanje in notranje zadeve na to temo sestali že v ponedeljek v Luksemburgu (ob robu rednega zasedanja Sveta za zunanje zadeve), že v četrtek pa se bodo v Bruslju sestali voditelji držav članic, da bi razpravljali o situaciji v Sredozemlju. Za Evropsko unijo, ki za sprejem svojih odločitev potrebuje veliko časa, je to ukrepanje svetlobno hitro.
Voditelji držav bodo v četrtek razpravljali o seznamu desetih ukrepov (celoten je na voljo tukaj), ki so jih ministri sprejeli v ponedeljek. Med pomembnejšimi ukrepi, za katere naj bi se strinjali vsi ministri držav EU, je okrepitev skupnih reševalnih in nadzornih operacij Triton in Poseidon, ki delujejo v okviru Evropske agencije za zunanje meje (FRONTEX), tudi s povečanjem sredstev in kapacitet. Poleg tega naj bi se države zavzele za zajetje in uničenje plovil, ki jih kriminalne združbe uporabljajo za tihotapljenje ljudi in kar se je kot koristno izkazalo že v okviru operacije Atalanta, ki jo EU izvaja proti somalijskim piratom.
Program predvideva tudi povečanje prisotnosti ekip Evropskega azilnega podpornega urada (EASO), ki bodo v Grčiji in Italiji pomagale pri zbiranju prošenj za azil. Z vidika azila pa naj bi se države članice dogovorile za krizni mehanizem premestitev azilantov znotraj ozemlja EU. Slednji ukrep bi predstavljal velik korak naprej, saj bi si države končno konkretno med seboj pomagale pri soočanju s težavami, ki jih prinašajo migracije na obale držav južne Evrope. Trenutna ureditev (Uredba iz Dublina), namreč zgolj določa katera država je pristojna za reševanje vprašanja podelitve azilne zaščite. Načrt predvideva tudi nov program vrnitev ilegalnih migrantov (pod okriljem agencije FRONTEX) in vzpostavitev tesnejša dialoga s tretjimi državami, od koder se ti migracijski valovi začenjajo.
Kakorkoli že, obljube so eno, konkretni ukrepi pa nekaj popolnoma drugega. Evropska unija je že leta 2013, po tragičnem brodolomu, v katerem je umrlo več kot 500 ljudi, napovedala številne ukrepe, ki pa se niso izkazali za uspešne pri preprečevanju teh plovb smrti. Akciji Triton in Poseidon, ki sta zamenjali italijansko reševalno misijo Mare Nostrum, sta se izkazali za podhranjeni, predvsem pa nista uspeli preprečiti številnih smrtnih žrtev.
Ob vsaki podobni tragični nesreči lahko slišimo klasično frazo “Nikoli več!” Žal se ta fraza uporablja veliko prevečkrat. Vendar tokratno svetlobno hitro ukrepanje Evropske unije morda nakazuje, da so tokratni brodolomi kaplja čez rob. Čeprav lahko Evropsko unijo krivimo, da ne ukrepa pri reševanju prebežnikov oz. da pušča same države, ki so zaradi svoje lege najbolj izpostavljene, pa vsega žal ne more opraviti sama. Ti ukrepi, ki lahko samo blažijo simptome, morajo biti del širših ukrepov mednarodne skupnosti, ki bodo zatrle glavne razloge za te odhode in tem ljudem omogočilo, da lahko mirno živijo v svojih državah.
EU360 
2 razmišljanji o “Bo tokrat (res) dovolj?”