Potujoči cirkus Evropskega parlamenta

Evropska unija je res čudna stvar. Namesto zakonov ima uredbe in direktive, namesto ustave ima temeljne pogodbe, namesto zunanje ministrice pa Visoko predstavnico za zunanjo in varnostno politiko. In ima sedež svojega parlamenta izven svojega “glavnega mesta.” Tako je. Čeprav mnogi mislijo, da je gromozanska steklena stavba, v četrti Leopold v Bruslju sedež Parlamenta, to ni res. Uradni sedež se nahaja v evropski četrti v Strasbourgu, ob reki L’Ill, kjer med drugim domujejo tudi Palača Evrope (sedež Sveta Evrope) in Evropsko sodišče za človekoce pravice. Ampak zakaj že? Zakaj se morajo evropski poslanci vsak mesec, za štiri dni preseliti v alzaško prestolnico? Predvsem pa, a lahko ta “potujoči cirkus” ustavimo?

ZAKAJ SE PARLAMENT SELI

Parlamentarne selitve “predpisuje” protokol št. 6 k Pogodbi o delovanju EU, ki določa da ima Parlament “/…/ sedež v Strasbourgu, kjer poteka 12 mesečnih plenarnih zasedanj, vključno s proračunskim. /…/” Isti protokol določa, da v Bruslju zasedajo odbori in se zvrstijo dodatna plenarna zasedanja, v Luksemburgu pa je sedež generalnega sekretariata. Formalno odločitev je takratnih 12 držav članic soglasno sprejelo leta 1992, sestavni del Pogodb pa je slednja postala pet let kasneje.

Če želimo ugotoviti zakaj je do tega sploh prišlo, pa moramo pogledati nazaj, na začetke evropske integracije. Zametke Parlamenta najdemo v letu 1952, ko je bila ustanovljena skupščina takratne Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ). Njena zasedanja so potekala v Strabourgu, ki so ga določile vlade takratnih šestih držav članic, saj je bil Strasbourg vide kot simbol sprave med Francijo in Nemčijo. Mesto ob Renu pa je bil izbrano tudi iz praktičnih razlogov, saj je tam že bila prisotna plenarna dvorana Sveta Evrope, kjer so plenarna zasedanja Skupščine in nato še Parlamenta potekala vse do leta 1999, ko se je Parlament preselil v svojo sedanjo stavbo, ki jo za svoja zasedanja uporablja dobre tri dni (od ponedeljka popoldne do četrtka dopoldne) na mesec, dvanajstkrat letno.

DRAGI SIMBOL

Seveda pa te selitve niso zastonj. Po podatkih študije, ki jo je julija 2014 pripravilo Evropsko računsko sodišče, bi lahko Evropski parlament letno prihranil 113,8 milijonov evrov, če bi prenehal s selitvami in se za stalno umestil v Bruslju. Poleg tega, v kolikor bi Parlamentu uspelo svojo strasburško stavbo prodati, bi lahko Parlament dodatno “zaslužil” še dodatnih 616 milijonov evrov. V kolikor mu stavbe ne bi uspelo prodati bi moral Parlament utrpeti enkratno izgubo v višini 40 milijonov evrov. Kljub vsemu, bi lahko z morebitno selitvijo na dolgi rok (50 let) prihranil med 2,5 in 3,2 milijarde evrov.

Evropski revizorji so ugotavljali tudi koliko bi Parlament prihranil, če bi v Bruselj preselil svoje službe iz Luksemburga. Pri tem pa je Sodišče ugotovilo, da bi bili letni prihranki odvisni od tega ali bi Parlament v Bruslju dodatne kapacitete kupil ali najemal. Na dolgi rok (50 let) bi bili prihranki lahko največ 100 milijonov evrov.

POBUDA SINGLE SEAT

Poslanci so že večkrat poskušali doseči konec selitev med Brusljem in Strasbourgom, nazadnje eta 2013, ko so sprejeli resolucijo v kateri se zavzemajo, da bi lahko sami odločali o svoji organizaciji dela, tudi o tem kje naj se bodo sestajali. Pri tem poudarjajo, da bi lahko Parlament tako bil bolj stroškovno in okoljsko učinkovit. V resoluciji so se poslanci tudi odločili, da bodo izkoristili možnosti, ki jih je prinesla Lizbonska pogodba in začeli s postopkomza spremembo 341. člena Pogodbe o delovanju EU in prej omenjenega protokola št. 6. To možnost jim namreč prinaša 48. člen Pogodbe o EU, ki Parlamentu omogoča, da Svetu predlaga spremembo Pogodb. Pred tem so to možnost imele samo države članice in Komisija.

Resolucijo je podprlo kar 78% vseh poslancev, med njimi tudi pet od osmih slovenskih poslancev. Čeprav so resolucijo podprle vse politične skupine v Parlamentu, pa najdemo tudi kar nekaj “dezerterjev”. Še najbolj zanimiva je slika evropskih poslancev iz Francije. Od 74 poslancev jih je kar 51 glasovalo proti, 6 se jih je vzdržalo, samo 10 pa jih je resolucijo podprlo (od tega kar 8 iz skupine Zelenih).

Ravno po uveljavitvi Lizbonske pogodbe je v Parlamentu nastala skupina “Single Seat”, ki združuje poslance iz različnih političnih skupin in ki si prizadeva za “uzakonitev” enotnega sedeža Parlamenta. Skupina je s kampanjo ponovno začela 28. januarja letos, na začetku katere je svoj podpis pod zavezo dalo 78 poslancev.

KAKO USTAVITI POTUJOČI CIRKUS

Če je bila postavitev sedeža Parlamenta v Strasbourg takoj po drugi svetovni vojni mišljena kot simbol sprave med Francijo in Nemčijo, danes to predstavlja simbol potratnosti in razsipavanja. V času krize, ko se od ljudi zahteva varčevanje, je ta vidik samo še toliko bolj očiten. Zaradi tega je ta razsipnost (še posebej pred volitvami in običajno okrog poletja, ko je bolj “mrtva sezona” glede novic) tarča napadov s strani evroskeptikov, ki v tem primeru povsem upravičeno napadajo in kritizirajo to stanje.

Ampak sprememba nikakor ne bo enostavna. Že res, da Parlament lahko začne s postopkom, vendar dokončati ga morajo pa le države članice. In za spremembo morajo doseči soglasje. Torej, z odločitvijo se morajo strinjati vsi. Tudi Francija. Če pogledamo rezultat glasovanja glede resolucije o enotnem sedežu, ki so jo francoski poslanci v glavnem zavrnili, lahko rečemo da bo težka.

Ne nazadnje plenarna zasedanja prinašajo precejšnje koristi strasburškemu gospodarstvu. Na vsako plenarno zasedanje v Strasbourg pride skoraj 4.000 oseb, kar na leto, po podatkih pobude “Single Seat” Strasbourgu prinese skoraj 20 milijonov evrov, prav tako se cene hotelov v tednu plenarnega zasedanja povečajo za 150%.

Ali bo Parlamentu uspelo, da se za stalno namesti v Bruslju in preneha enkrat mesečno biti pravi potujoči cirkus bo odvisno od tega, kaj bo ponujeno Franciji. Sej vem, da se bo nekje našel nekdo, ki bo rekel, da se s tem favorizira eno izmed večjih držav članic. Ampak tako pač je. Ta odločitev je bila sprejeta, ko je bila geografija EU precej drugačna in ko je bila moč Parlamenta omejena. Vendar časi se spreminjajo in z njimi se mora spremeniti tudi Unija. Bi že bil čas, da pri teh stvareh pozabimo na nacionalni ego in pogledamo kaj bi bilo boljše za vse nas. V tem primeru bi to bil polno delujoč Parlament z enim sedežem in pravicami, kot jih imajo nacionalni parlamenti. Nič več in nič manj.

Avtor: Grega Jug

Diplomant evropskih študij in magister diplomacije (z magistrsko nalogo na temo konzularne dejavnosti EU). V preteklosti že pripravnik in začasni tiskovni predstavnik v Informacijski pisarni Evropskega parlamenta v Ljubljani, trenutno delam v osrednjem informacijskem centru Evropske unije EUROPE DIRECT v Bruslju. Velik ljubitelj evropskega povezovanja, ki ga skuša gledati s kritično distanco (čeprav ravno vedno ne uspe :). Poleg EU sem tudi velik ljubitelj TV serij in vsega kar je z njimi povezano. Oglejte si vse prispevke od Grega Jug