Bolj kot na predstavitev programa predsedovanja je Renzi v svojem govoru, ki ni bil napisan ampak “skiciran” na listu papirja (slika spodaj), dal poudarek na svoj pogled o Evropi (in vlogi Italije v njej), ki bi, če bi si naredila “selfie” pokazala zdolgočasen, utrujen in brezizhoden obraz. Edine točke Renzijevega govora, ki so se nekako skladale s programom predsedovanja, so bile tiste, ki so se nanašale na Italijo – migracijska politika, boj proti brezposelnosti, gospodarska rast.
Prednostne naloge italijanskega predsedovanja se lahko strne v tri glavne skupine – delovna mesta in gospodarska rast; Evropa državljanov; ter nova dimenzija zunanje politike. Kaj bistveno novega od ciljev, ki jih vsako predsedstvo od začetka krize neprestano ponavlja, ni. Italija si bo tako prizadevala za obuditev strategije Evropa 2020, krepitev EMU, boj proti brezposelnosti mladih, izboljšanjem izobraževalnih sistemov (s t. i. izobraževalno agendo, ki naj bi se usmerila na znanstvena področja in vseživljenjsko učenje), nadaljevanje širitve (tudi na Turčijo). Zanimivo se mi zdi, da program predvideva tudi prizadevanje, da bo EU pristopila k Evropski konvenciji o človekovih pravicah in da se bo naredilo korak naprej v vzpostavitvi mehanizma na podlagi 7. člena Pogodbe o EU, ki predvideva kaznovanje države, ki ne spoštuje temeljnih vrednot EU (spoštovanje človekovega dostojanstva, svoboda, demokracija, enakost, pravna država in spoštovanje človekovih pravic, vključno s pravicami manjšin).
Kot glavno prioriteto (oz. eno izmed glavnih prioritet, ki je bila navedena tudi v govoru) program izpostavlja večji napor k oblikovanju skupne evropske migracijske politike. Italija si namreč želi več pomoči pri spopadanju s priseljenci, ki v Italiji vidijo vrata v obljubljeno Evropo in ki prevečkrat svojo pot (in življenje) končajo v sicilijski ožini. Pri tem se izpostavlja potrebo po okrepitvi pristojnosti agencije Frontex in krepitev dialoga z državami, od koder prihajajo priseljenci.
Tudi v debati, ki se je razvila po Renzijevem nastopu, ni bilo slišanega kaj bistveno novega, saj je večina govorcev ostala pri stališčih svojih političnih skupin do prednostnih nalog. Za malo humorja je poskrbel vodja liberalcev Guy Verhofstadt, ki je pozdravil prihod Renzija in izrazil upanje, da bo iz italijanskih ust bilo slišati kaj drugega, kot govore o nogometu in ženskah, ki jih na Svetu v preteklih letih imel nekdanji italijanski predsednik vlade Berlusconi. Tudi evroskeptične skupine so bile razmeroma umirjene.
Kaj bo prineslo italijansko predsedovanje bomo videli konec leta. Mislim pa da kakšnega bistvenega premika na prednostnih področjih ni za pričakovati. Predsedovanje Svetu EU je “s prihodom” Lizbonske pogodbe izgubilo na svojem pomenu, poleg tega pa se trenutno Unija nahaja v obdobju institucionalne tranzicije. Italijansko predsedovanje bo namreč potekalo v ozadju imenovanja nove Komisije, ki naj bi z mandatom začela novembra (če se bodo vsi predvideni roki iztekli tako kot se morajo). Morda pa bo Renzi presenetil tudi Evropo. Ampak, bolje je da ostanemo realisti.
Koristne povezave:
Spletna stran italijanskega predsedovanja
Program italijanskega predsedovanja
Predstavitev programa v Parlamentu
EU360 
2 razmišljanji o “Italijansko šestmesečje”